Živa je tista urednica, ki skrbi za največji delež programa, pri tem pa ima zelo težavno nalogo, saj mora upoštevati zakonodajo, ki narekuje javni televiziji vrsto nalog in obveznosti, vključno z javnimi razpisi za neodvisne producente.
Kaj se bo pri vas spremenilo s prihodom novega generalnega direktorja Igorja Kadunca?
V uvodnem govoru oziroma predstavitvi je povedal, da ni pristaš revolucije, in jaz se s tem strinjam, saj je RTV prevelik sistem za hitre in radikalne spremembe. Ker pa je Kadunc poznavalec avdiovizualne produkcije, pričakujemo, da bomo skupaj uredili nekatere stvari, ki zadevajo kulturno-umetniško področje.
Vodite kar osem uredništev, kar pomeni, da ste ena najpomembnejših urednic na televiziji, kajne?
Ne vem, če najpomembnejša, zagotovo pa je največji del programa v tem oddelku. Poleg osmih uredništev je tu še oddelek za javne razpise. Po Zakonu o RTV in medijskem zakonu mora javna televizija 25 odstotkov svojega programa pridobiti od neodvisnih producentov, Zakon o slovenskem filmskem centru iz leta 2011 pa nas obvezuje, da z dvema odstotkoma svojih sredstev, to je 1,7 milijona evrov, podpremo AV-dela za kinematografsko distribucijo. Ta sredstva gredo na račun kulturno-umetniškega programa, točneje naše lastne igrane in dokumentarne produkcije. Mi smo temu nasprotovali, vendar žal neuspešno.
Kaj to pomeni za vaše uredništvo?
To pomeni znatno zmanjšanje igranega in dokumentarnega programa v lastni produkciji. Nimamo več svojih lastnih serij, eno samo na leto damo na AV-razpis. Na razpisu nekako kupimo mačka v žaklju, saj naša komisija odobri scenarij, po podpisu pogodbe pa imamo zelo malo resničnega vpliva na delo izbranega producenta. Ljudje se ne zavedajo, da je RTV vpet v sistem zelo rigidnih zakonov, hkrati nas obvezujejo zakonske dolžnosti, naloge in omejitve glede vsebine, oglaševanja, javni razpisi, ki so sorazmerno počasni, pa pritožbe itd. Zato se ne moremo tako hitro obrniti in odreagirati na zahteve gledalcev kot naša komercialna konkurenca. Slovenski AV-trg je majhen, kot je majhna naša država. Na trgu je morda vsega skupaj tisoč ljudi, ki so kakorkoli povezani z AV-dejavnostjo, zato se zelo pozna, da so začele komercialne televizije ustvarjati dnevne serije, ki imajo tudi po dvesto delov na leto. K sebi pritegnejo številne ustvarjalce, scenariste, režiserje, celo literate … Tudi po pet ali šest ljudi dela več mesecev kontinuirano pri sprotnem pisanju scenarijev, kar ostane na trgu tisti hip prosto, pa dobimo mi na razpisu. Želim si, da bi bili lahko tudi mi bolj fleksibilni in bi lahko sproti dodelovali scenarije, izgrajevali projekt glede na odzive občinstva in podobno. Pri našem početju nam gledajo pod prste tako komercialna konkurenca kot branžna združenja in seveda ministrstvo za kulturo.
Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!
