Tjaša Kokalj, miss universe Slovenije 2007, bo 15. aprila v svet poslala svojo prvo težko pričakovano knjigo.
Tako dolgo je že od takrat, da se tudi spomni ne kdaj, se je prvič poigravala z mislijo, kako bi bilo slišati, videti, prebrati: Tjaša Kokalj je izdala knjigo. Mi smo jo prvič slišali govoriti o tem pred dvema letoma, ko se je predstavila na predizboru za miss universe Slovenije.
Mesec dni kasneje, se je Tjaši Kokalj življenje obrnilo na glavo, postala je predstavnica slovenske lepote v svetu, odpovala na svetovni izbor v Mehiko, bila izbrana za najlepšo Evropejko, vrata v svetu mode in blišča pa so se ji začela odpirati druga za drugimi. A iz uspešnega potovanja se je s njo domov vrnila tudi Nika. »Takrat sva se srečali, a njenega imena še nisem poznala. Dekle iz zgodbe, ki je živelo z menoj dve leti, je dobilo ime morda šele leto po tem,« prične o lepotici iz kriminalnega romana Poljubi me, miss!, pripovedovati Tjaša. »Nika je morala dozoreti, postati samo svoja, saj nisem želela, da zaradi imena, ki ji ga določim prezgodaj, preveč spominja na koga iz moje okolice. Ne bi se mogla znebiti podobe dekleta, ki jo s tem imenom že poznam. Podobno je tudi z ostalimi liki iz knjige.«
UKROČEN STRAH PISATELJICE
In tako, ko se je nekega dne ime glavne junakinje prikradlo samo od sebe, je bilo tudi z naslovom kriminalke. Tjaša je želela, da bi knjigo predstavljalo ime, ki bo igra besed. V mislih je imela recimo naslov Mišnica (črki š odvzemite strešico in sledečo črko n, pa bi bila Misica), kar bi že na pogled spominjalo na zapis iz skrivnostnih detektivskih sporočil. Da pa se Nika zaplete v zapleteno zgodbo nenavadnih in neprijetnih življenjskh preizkušenj, ki je na trenutke kar srhljiva, je krivo njeno navdušenje nad slavno pisateljico Aghatho Christie in njenima najbolj prepoznavnima junakoma, to sta detektiv Poirot in gospa Marple. Bi zato rekli, da je naša misica gotovo pogumno dekle, ki ji ni lahko pognati strah kosti? Nasprotno! Tjaša priznava, da je prece preplašeno dekle, da ne mara grozljivk na televiziji, da se zgrozi ob misli na nepričakovane dogodke in popolnoma neznane okoliščine. »Morda se prestrašim ali celo bojim kar prevečkrat v življenju. In tukaj je moj boj proti temu - s pisanjem strašljivih zgodb se postavljam po robu strahu, ki je v meni. Dajem ga na vajeti. In čeprav me je skoraj dve leti skozi kriminalno zgodbo vodila Nika, sem bila jaz tista, ki sem naredila konec takrat, ko sem sama hotela in sama sem zapisal piko.«
DVE LETI Z NIKO
Verjetno ni potrebno poudarjati, da je mlada pisateljica s svojim prvim romanom dala domišljiji prosto pot, da gre za fiktivno zgodbo in da so vprašanja o tem, v koliki meri so grozne pripetije, ki prepletajo Nikino življeje tudi Tjašine, odveč. Ali mislite, da je tudi gospa Christie bila priča vsem tistim skrivnostnim umorom? In čeprav je avtorica mnenja, da gre za poletno branje, ki je ravno prav lahkotno, da ga vameš s seboj na plažo, pa ne med sledenjem zgobe Nike in Damjana (katerih življenje spremjamo vsako v svojih poglavjih, ki se na neki toki začne usodno prepletati) ne manjka niti kanček možganske telovadbe.
»Vem, da sta dve leti kar veliko za nastanek romana, a včasih se pisanje preprosto ustavi, ne veš kak naprej, saj si popolnoma obremenjen s knjigo. Takrat mi pač ni preostalo drugega, kot da jo za nekaj časa postavim na stran. In nato nekatera poglavja popravim, dopolnim... redko sem bila brez pripomb sama nad seboj,« in Tjaša je kdaj tudi sredi noči morala vstati in dokončati kakšno zamisel, saj ji Nika ni dala spati. Najbolj neprijetno pa je bilo, ko pri sebi ni imela pisala, ne računalnika, da bi lahko zapisala svojo idejo o nadaljevanju. Da, tako je bila Nika pirsotna v Tjašinih mislih ves dan, vsak dan, pretekli dve leti. Večino časa sta bili sicer sami, a kdaj pa kdaj se jima je pridružil tudi Tjašin fant Klemen, ali pa njena mama in oče, bratrančeva punca Tina ter seveda založnik Anton Koščak.
Dan po tem, ko sva s Tjašo klepetali o njeni prvi knjigi, ki mimogrede nikakor ne bo zadnja, saj ima naslov in zgodbo naslednje že pripravljeno v mislih, je šla Poljubi me, miss! v tiskarno.
»Zdaj je, kar je. Neštetokrat sem jo prebrala in prepričana sem, da ko bo zunaj, je ne bom več,« je malce zaskrbljeno, a vseeno neučakano zvzdihnila in priznala, da bi lahko popravljala in dopolnjevala do onemoglosti, a nekega dne jo je preprosto treba dati iz rok, poslati v svet... svojo prvo »dojenčico«. Zdaj čakamo le še na 15 april, ko bomo tudi mi spoznali Niko.
