Ne sicer popolnoma, mnogi so utrujeni tudi zaradi težkih debat o prihodnosti oglaševanja. Svetovnega, a predvsem slovenskega, ki je zaradi majhnosti in specifičnosti gospodarstev našega tipa skoraj unikatno. Če bi slovenski oglaševalski trg poskušali analizirati, bi se najprej skregali, kdo je sploh tisti, ki ga lahko nepristransko pregleda. V Sloveniji ni nepristranskih. So samo ljudje, ki poskušajo, da stroka prevlada osebne afinitete, in so takšni, ki tega niti poskušajo ne. Slovenski oglaševalski trg je, tako kot vrsta drugih pri nas, še najbolj podoben majhni vasi, kjer vsi poznajo vse, vsak o vseh ve vse, imamo vaške opravljivke, ki dobivajo za kavico, da so tiho o stvareh, o katerih se ne sme govoriti, imamo veljake, ki odločajo, komu kaj in koliko glede na zasluge, kup ljudi, ki se stalno priklanjajo, in nekaj vaških posebnežev, za katere nihče čisto dobro ne ve, kaj bi z njimi … In to je to. Seveda je tudi pri nas, tako kot na vsaki vasi, sem ter tja kakšen, ki gleda na svet in ljudi okoli sebe v dobri veri, prepričan, da bodo na koncu zmagali profesionalizem, kvaliteta in dobro v ljudeh. Na žalost je takih le toliko, da človek ne izgubi upanja.
Ampak, da ne zaidem predaleč – ko se v vasi začnejo dogajati usodne spremembe, se večina življa razbeži, kot kokoši pred lisico, vsi začnejo iskati varne pristane, tako ali drugače. Malo jih razmišlja, kaj in kako spremeniti, da bo spet mir na vasi. In tukaj pridejo ponavadi težke debate: medtem ko so za nekatere vedno vsega krivi drugi, se – žal redki – oglaševalci zavedajo, da je ključ do rešitve (tudi slovenskega) gospodarstva v njihovih rokah. Točno tako – prav oglaševalci so tisti, ki nas bodo nazadnje izvlekli iz gospodarske krize. In seveda pametni voditelji. Tako tisti izvoljeni kot mnenjski.
Ampak če vprašate mene – bolj se zanesem na kreativni potencial in zdravo pamet oglaševalcev kot na lucidnost (mnenjskih) voditeljev, ampak to je že druga zgodba …

Martin Senica