Junija bomo Trenja gledali že dvestopetdesetič, enako tudi voditelja enega najbolj vročih televizijskih omizij, Uroša Slaka. Dvesto petdeset oddaj, prav toliko tematik in še veliko več gostov. Kljub zavidanja vredni številki so za Slaka Trenja še vedno izziv, razstiranje aktualnih družbenih problematik pa dovolj velika motivacija za nadaljnje delo.
Ali se vam zdi, da bi se gledalcem Trenj zdela oddaja dolgočasna, če bi pogovor potekal mirno in v krogu strogo profesionalne skupine?
Strogo profesionalna skupina velikokrat nima stika z realnostjo, koncept oddaje je soočenje strokovnjakov, pristojnih ministrov in neposredno vpletenih ljudi. Sicer pa imamo veliko mirnih oddaj, ko se pogovarjamo o izginulih otrocih, o družinskem nasilju … Tudi te oddaje so dobro gledane. Gledanost zame tako ali tako ni glavno in edino merilo!
Pred kratkim vas je kolumnist Dnevnika primerjal z Jerryjem Springerjem in Denisom Latinom. Koliko se približujete banalnosti prvega in kako daleč ste od profesionalnosti drugega. Kaj pravite na to?
Prebral sem in se nasmehnil. Ko sem začel delati oddajo, sem se zavedal, da bodo sledile kritike, take in drugačne, ocene in tudi primerjave. Kar se tiče primerjave z Latinom, ga cenim. Ampak nisva enak tip voditeljev, nimava enakih oddaj, ker sta izhodišči in koncepta Latinice in Trenj drugačna. In tega tisti, ki mi očitajo, da sem v primerjavi z njim ničla, nočejo videti. Ampak jaz ne želim biti Denis Latin, tako kot on noče biti Uroš Slak. En Latin in en Slak sta dovolj.
Ne tako dolgo nazaj se je v odjavni špici ob vašem imenu pojavil naziv magister. Ste pred kratkim magistrirali?
To je zanimiva zgodba. Magistriral sem, ko sem odšel s TVS, ne medtem, ko delam Trenja. Le da nisem hotel tega "mag." napisati pred moje ime, saj menim, da se človeka v družbi presoja glede na to, kaj dela in kaj govori, ne na podlagi naziva, ki ga ima. Zdaj pa sem razmišljal in rekel, poglejmo, kaj bo. Seveda se je začelo takoj govoriti o tem.
Bi se dalo združiti magisterij, družino in tedenske priprave na Trenja?
Nikakor. Če delaš Trenja, ne moreš magistrirati.
Pride Uroš Slak prej na vrsto pri zdravniku in dobi boljšo solato na tržnici?
Boljše solate ne, ker ne hodim na tržnico … Srečo imam, da zdravstvenih uslug skoraj ne uporabljam. Res pa je, da so me nekoč v čakalnicah zelo grdo gledali, ko sem šel brez čakanja do vrat ambulante. Moja mama je namreč delala kot medicinska sestra v zdravstvenem domu, ko sem šel iz šole, sem se kdaj oglasil pri njej, da odnesem domov, kar je nakupila. Zgodilo se je tudi, da sem moral zaradi grdih pogledov kar reči, da grem samo k mami.
Se vas katere teme bolj dotaknejo, je včasih težko biti nepristranski?
Včasih se moraš distancirati, da te ne potegne. Hkrati pa pri kakšnih socialnih temah, trpinčenju otrok, pobesniš, kako je možno, da pristojni ne reagirajo. To te takrat pogreje, a vem, da je tako pri vsakem poklicu. Kako bi lahko ostal hladen ob pogledu na starše Bora Nekrepa? Ampak ko se oddaja začne, si tega ne smem privoščiti.
Kam bi na lestvici med rumenimi in resnimi oddajami umestili Trenja?
Takole bom odgovoril: včasih obravnavamo teme, ki sodijo v polje rumenega, a so pomemben družbeni fenomen. Recimo, ko smo obdelovali afero zakoncev, ki perejo umazano perilo v javnosti. To je absolutno družbeni fenomen, za katerega si pred petnajstimi leti nismo mislili, da je možen v Sloveniji. Oddaja pred štirinajstimi dnevi, o Istrabenzu in Bavčarju, ni imela nič rumenega. Še naprej se bomo lotevali vsega, od najresnejših gospodarskih problemov do tem, ki se marsikomu zdijo bizarne, če kažejo na družbeni fenomen, ki ga doslej pri nas ni bilo.
