Roy Kelton Orbison se je rodil 23. aprila 1936 v Teksasu očetu Orbieu Leeju Orbisonu in mami Nadine Shults. Po očetu priimek prihaja iz Severne Irske. 1942 se je družina s tremi otroki, Roy je bil srednji od treh bratov, preselila v Fort Worth, kjer je oče dobil delo v tovarni. Roy je obiskoval šolo v Denverju, dokler družine epidemija poliomielitisa ni pregnala nazaj v Vernon. Oče je Royu za šesti rojstni dan dal kitaro. »Bil sem popolnoma začaran,« se je spominjal Ron. Po glavi mu je šla le še glasba, predvsem country in pevec Lefty Frizzell, navdih pa je dobil tudi pri Hanku Williamsu in Jimmieu Rodgersu. Pri osmih letih je že nastopil na reviji lokalnega radia.
Lokalni mladiči
Vsi trije Orbisonovi otroci so imeli težave z vidom – Roy je od ranega otroštva uporabljal debele korektivne leče. Imel je skoraj povsem bele lase, ki si jih je barval na črno že od mladih let naprej. Znan je bil po svojem tihem, dostojnem in vljudnem značaju, vedno je rad prepeval, vendar je menil, da njegov glas ni nič posebnega. V srednji šoli je s sošolci ustanovil skupino Wink Westerners, ki je igrala country in Glenna Millerja v lokalnih barih in na radijskih postajah. Ko so nekoč dobili 400 dolarjev za nastop, je Orbison spoznal, da bi lahko od glasbe, vseeno pa se je vpisal na študij geologije, za primer, če mu ne bi uspel. Med študijem je slišal skladbo Ooby Dooby , ki jo napisal Dick Penner in jo prinesel svojim Winkom. Ti so nastopali na lokalnih televizijah, na plesih, čez teden pa je Orbison hodil na predavanja.
Talentiran, a prezrt
V letih 1955 in 1956 je večkrat prisostvoval koncertom Elvisa in Johnnyja Casha. Prav Cash ga je nagovoril, da Orbison kontaktira Sama Phillipsa iz Sun Records, a ga je ta zavrnil. Wink Westerners so imeli tudi svojo televizijsko oddajo in 1956 so po prvih večjih uspehih spremenili ime v Teen Kings. Za lokalno založbo Je-Wel so posneli Ooby Dooby, lastnik pa jo predvajal Phillipsu, ta pa jim je končno ponudil pogodbo. Skladbo so še enkrat posneli za Sun Records in singel je izšel maja 1956 pod zaporedno številko 242. Prodanih je bilo 200 tisoč izvodov, pesem je prišla na 59. mesto Billboarda. Teen Kings so nastopali skupaj z Jamesom, Hortonom, Carlom Perkinsom in Cashom. Orbison je na odru izvajal vse mogoče trike, ki jih je videl pri Elvisu, da bi si jih zapomnili, saj so imeli le en hit, kmalu je začel pisati tudi svoje pesmi v rockabilly slogu, med njimi Go! Go! Go! In Rockhouse. A Teen Kings so se skregali na smrt glede denarja in avtorstva in se razšli. Orbison je ostal v Memphisu s svojo 16-letno punco, Claudette Frady. Živela sta pri Phillipsu, v ločenih sobah, Orbison pa se je posvečal mehaniki snemanja. Phillips je bil bolj navdušen nad njegovim igranjem kitare kot pa petjem.
Čakajoč preboj
Ko je producent Jack Clement slišal njegovo pesem The Clown, je rekel Orbisonu, da ne bo nikoli uspel kot pevec. Orbison je prišel tudi v Elvisov socialni krog in zanj nekoč z njegovim roza Cadillacom šel po dekle za Elvisa. Napisal je pesem Claudette, za svojo dekle, s katero se je poročil 1957, potem pa sta jo Everly Brothers posnela kot B stran plošče All I Have to Do Is Dream. To so bile tudi edine tantieme, ki jih je Orbison dobil od Sun Records, zadoščale so, da si je kupil svojega Cadillaca. Po frustracijah zaradi odnosa je čez čas nehal snemati za Sun in 1958 skoraj pol leta sploh ni nastopal. Proti koncu petdesetih se je preživljal kot pisec country glasbe. Pesmi je posnel in jih pošiljal drugim glasbenikom, prav tako je snemal glasbo drugih avtorjev in jo pošiljal na založbo RCA Victor. Orbison se je preživljal z igranjem na koncertih in z ženo in otrokom živel v garsonjeri. Nekega dne je na okno njegovega avtomobila potrkal pisec Joe Melson in skupaj sta napisala kar nekaj pesmi, ki sta jih posnela pri RCA, nekaj jih je slišal producent Fred Foster in jih predstavil založbi Monument Records.
Leta vzpona
Roy Orbison je bil eden prvih glasbenikov, ki je populariziral t. i. Nashville zvok. Z nekaterimi znanimi glasbeniki iz Nashvillea je posnel dve pesmi za Monument, potem ko jih je RCA zavrnil. Paper Boy in With the Bug pa se nista uvrstili na lestvice. Je pa v času dela pri RCA razvil svoj, zelo prepoznaven zvok kitare, z dolgimi solo vložki, spet je posnel nekaj novih skladb, med njimi najbolj znano Uptown, ki je prišla na 72. mesto na lestvici. Ravno, ko se je končevala uvodna doba rock and rolla, je napočil čas za mladeniče kot je bil on sam. Z Melsonom sta napisala nove pesmi, Come Back to Me je imela spremljevalni godalni orkester, Orbison, ki je bil tako ali tako tenorist, pa je falsetom potegnil izjemno visoke tone. Naslednjo pesem Only the Lonely sta z Melsonom skušala prodati Elvisu in Everly Brothers, a so jo ti zavrnili, zato sta posnela sama, a drugače, začenši z vokali in potem dodajala inštrumente v ozadju. Tak način je postal zaščitna znamka Orbisonovih pesmi.
Drugi je niso hoteli
Only the Lonely se je izstrelila na drugo mesto na Billboardu in na prvo v Angliji. Z Melsonom sta začela pesmi pisati prav za njegov glas. Uspeh pesmi je Orbisona čez noč spremenil v zvezdo, Elvis je kupil cel šop plošč, da jih je delil prijateljem. Sledila je kompleksna pesem Blue Angel, ki je prišla na 9. mesto, I'm Hurtin pa na 27. mesto. Orbison se je zdaj lahko povsem preselil v Nashville z ženo in sinom Royem DeWayneom (1958) in Anhtonyjem (1962). Zanimiva je tudi zgodba snemanja pesmi Running Scared, kjer bi moral Orbison zapeti ekstremno visok ton, medtem ko je v ozadju igral orkester. V dveh poskusih s falsetom mu ni uspelo, potem pa je v tretje uporabil naravni razpon glasilk in zadel visoki A, da so presenečeni glasbeniki kar nehali igrati. Kaj takega ni do takrat slišal še nihče.
Strmi vzpon
Teden dni po snemanju je Running Scared skočila na prvo mesto Billboarda. 1961 je sledila pesem Crying, ki je prišla na 2. mesto. Sledile so številne turneje po ZDA in svetu, od 1962 do 1967 z njegovo spremljevalno skupino Candy Men. Sta se pa z Melsonom začela oddaljevati, slednji se je bal, da z Orbisonom njegova lastna kariera nikoli ne bo vzletela. Od 1963, ko je bil na turneji skupaj z Beatli, je nosil tudi temna sončna očala, potem ko je svoja običajna pozabil na letalu. S črnimi lasmi in črno obleko je deloval mistično, ker se ni veliko pojavljal v medijih, pa so mu nadeli vzdevek anonimni zvezdnik, njegova pojava in nežne balade pa so pritegnile predvsem najstnike. Sledil je niz uspešnic med prvih 40 na lestvici, In Dreams, Falling, Mean Woman Blues, Blue Bayou.
Beatli, kdo?
Leta 1963, ko je vskočil namesto Duanea Eddyja na britanski turneji, je bil presenečen, da ni več glavni zvezdnik turneje. To so bili Beatli. »Kaj je to Beatle?« je vprašal Orbison, na kar mu je Lennon potrkal na ramo in odgovoril »To sem jaz.« Na prvem koncertu je šel na oder kot prvi in odpel kar 14 dodatkov, medtem ko so Beatli zaprepadeni čakali v ozadju. Tako je bilo tudi na naslednjih postajah. Z Beatli so postali prijatelji, še posebej pristen odnos sta razvila z Georgeom Harrisonom. Na naslednjih turnejah je nastopal skupaj z Rolling Stonesi in Beach Boysi. Kamorkoli je prišel, je bil izjemno popularen. Doma je začel sodelovati z Billom Deesom, z njim sta napisala It's Over. Ko je Royeva žena Claudette vstopila v sobo, kjer je nastajala pesem, da pove Royu, da gre v Nashville, jo je Orbison vprašal, če potrebuje kaj denarja. »Lepa ženska (preety woman) nikoli ne potrebuje denarja,« je odvrnila. Samo 40 minut pozneje je bila dokončana njegova najbolj znana pesem Oh, Pretty Woman. Jeseni 1964 je že bila na prvem mestu lestvic in na njih vztrajala 14 tednov, enako tudi na Otoku. Pesem je bila prodana v več kot 7 milijonih izvodov.
Življenje, polno tragedij
Novembra 1964 sta se s Claudette zaradi njenih »izletov« ločila, a se pobotala čez eno leto. Poleti 1965 je prestopil k MGM Records, nameraval je snemati filme, tako kot Elvis. A naslednji posnetki pri MGM so bili slabi, najboljše je dosegel s svojo ekipo iz Nashvillea. Album There Is Only One Roy Orbison (1964) je bil prodan v le 200 tisoč primerkih. Glasba je bila na pragu Britanske invazije in je čez noč pokosila celo Orbisonovo generacijo (Orbison jih je štel 28) z lestvic. A takrat je udarila tragedija. Z Claudette sta se ponovno poročila decembra 1965, družila ju je tudi skupna ljubezen do motorjev. 6. junija 1966, ko sta se skupaj peljala domov, je Claudette zadela v odprta vrata pickupa in umrla na mestu.
Žalujuči Orbison se je vrgel v delo, z Billom Deesom sta napisala glasbo za njegov film Najhitrejša kitara na svetu (1967). Vestern komedija je bila tudi njegov edini film in čeprav ni bil slab, je bil komercialna polomija. Z MGM-om je sicer imel pogodbo za pet filmov. V teh letih so v prvi plan stopili The Doors, Rolling Stones in Jimi Hendrix, Orbisona pa je počasi odnašalo v ozadje. Tragedij pa še ni bilo konec. Med turnejo v Angliji je 14. septembra 1968 izvedel, da je pogorel njegov dom v Hendersonvilleu in da sta umrla njegova najstarejša sinova. Posestvo je kupil Johnny Cash in ga zravnal zemljo, nanj pa postavil sadovnjake. 1969 se je poročil z Barbaro Jakobs, ki jo je spoznal na evropski turneji nekaj tednov pred požarom. Najmlajši sin s Claudette, Wesley, je ostal pri Orbisonovih starših, z Barbaro pa sta imela sina Roya (1970) in Alexa (1975).
Tako kot je prišel iz nič, se je razblinil v pozabo
Sedemdeseta so minila v osami. Še vedno je snemal albume, a 1976 je minilo že 10 let, odkar se je njegov album vzpel na lestvice. Niso pa nanj pozabili drugi izvajalci, ki so igrali priredbe, tako je Bruce Springsteen končal svoje koncerte s priredbo Dream Baby. Prav 1976 je kompilacija njegovih največjih uspehov treščila na vrh britanskih lestvic, Orbison pa je spet igral in otvoril koncerte za Eagles, nekdaj spremljevalno skupino Linde Ronstadt, ki je s svojo priredbo Blue Bayou prišla na tretje mesto Billboarda in ostala 24 tednov. Konec 1977 se je Orbison počutil slabo, zato se je odločil, da bo preživel zimo na Havajih. Tam so mu v bolnišnici odkrili močno zožane srčne arterije, januarja 1978 je dobil trojni obvod. Po operaciji je bil kot nov, se je pa začel boriti s kilogrami.
Osemdeseta – Roy je nazaj
Don McLean je 1980 posnel priredbo Crying in priletel na vrhove lestvic, Roy pa je bil v ZDA skorajda pozabljen. So ga pa odkrili v vzhodnem bloku. 1982 v Sofiji v Bolgariji sploh ni mogel iz hotela, ker ga je čakala več tisočglava množica. 1981 je z Emmylou Harris dobil Grammyja za duet That Lovin' You Feelin Again, pesem za film Roadie (1980), v kateri je Orbison dobil tudi manjšo vlogo. Od tu so stvari začele iti navzgor. Van Halen so 1982 posneli priredbo Pretty Woman. David Lynch je uporabil In Dreams v Modrem žametu (1986), njegova glasba se je pojavljala v filmih, za Crying v filmu Inkognito (1987) je skupaj z k. d. lang dobil še enega Grammyja. 1987 je bil sprejet v Dvorano slavnih v Nashvilleu in Halo slavnih rock and rolla, kamor ga je sprejel Bruce Springsteen. Nekaj mesecev pozneje sta velikana posnela koncert v Cocoanut Groveu v Los Angelesu, ostali gostje so bili Jackson Browne, Elvis Costello, Tom Waits, Jennifer Warnes in mnogi drugi.
Potujoči fantje
Leta 1987 je začel sodelovati z vodjem ELO, Jeffom Lynneom na njegovem albumu, slednji pa je končal delo na albumu Cloud Nine, Georgea Harrisona. Trije so sedeli na kosilu in Orbison je sprejel povabilo Beatla, da zapojeta skupaj na njegovem novem singlu. Potem sta kontaktirala Boba Dylana, ki jima je dal na voljo svoj studio, oglasili so se pri Tomu Pettyju, da bi si sposodili njegovo kitaro. Še istega večera je nastala pesem Handle with Care, ki je pripeljala do albuma, fantje pa so si nadeli ime Traveling Wilburys, predstavljali so se kot polbratje istega očeta z različni vzdevki. Orbison je bil Lefty WIlbury, po svojem vzorniku iz zgodnjih let. Oktobra 1988 je izšel prvi album, Orbison je imel solo pesem Not Alone Any More. Bil je spet v polni formi, precej je shujšal. »Veseli me, da me spet potrebujejo, čeprav tega še nisem čisto dojel,« je dejal.
Tragičen Konec
Spet se je vrgel tudi v solo delo, novembra 1988 je končal svoj novi album Mystery Girl. Takrat je tudi potarnal Cashu, da ima bolečine v prsih. Šel je v Evropo, odigral koncert v Antwerpu, kjer so posneli tudi video za You Got It, imel je po več intervjujev na dan. Čez nekaj dni na odru v Bostonu je bil vidno slab, a je odigral koncert do konca. 4. decembra 1988 je igral v Front Row Theatru v Higland Heights v Ohiu. Izmučen se je vrnil domov v Hendersonville, da bi se spočil, preden bi šel v London posneti dva videa za Traveling Wilburys. 6. decembra je s svojim prijateljem Bennyjem Birchfieldom cel dan vozil daljinsko vodena letala, ki so bila njegov velik hobi. Pri njem je pojedel večerjo in šel na stranišče, kjer se je zgrudil. Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer je umrl zaradi infarkta, star le 52 let. Pogrebne slovesnosti so izvedli v Los Angelesu in Nashvilleu. Pokopan je v Westwood Vilageu v neoznačenem grobu.
Legenda po smrti
Mystery Girl je izšel 31. januarja 1989, pred natanko 35 leti. Največji hit z albuma je You Got It, ki sta ga pomagala napisati Lynne in Tom Petty, pesem je prišla na 9. mesto v ZDA, za pesem je bil tudi nominiran za Grammyja. Tudi album Traveling Wilburys Vol. 1 je prišel do tretjega mesta v ZDA in na lestvicah ostal celo leto. Orbison je bil prvi po Elvisu, ki je imel posthumno kar dva albuma med prvih 5 v ZDA naenkrat, Wilburyji so bili na 4., Mystery Girl pa na petem mestu. Njegova zadnja pesem je izšla 2014, The Way Is Love, najprej posneta na kasetofon okoli 1986 z Orbisonovimi sinovi na inštrumentih. Orbisonove pesmi niso bile tipične za uporniško rock and roll obdobje, ustvaril je svoj prepoznavni slog, ki je črpal iz mnogih stilov. Rolling Stone ga je uvrstil na 13. mesto najboljših pevcev vseh časov in na 37. mesto med glasbeniki.
