Olga Rems pravi, da je bila televizija njen drugi dom in da se je vedno znova rada vračala tja. »Glede na to, da sem toliko časa vztrajala, sem se očitno dobro počutila in sem rada delala, kar sem delala. Vedno ni bilo lahko, a ko se je začela oddaja v živo, sem odmislila vse drugo in se posvetila gostu.« Da se je znašla na televiziji in tam ostala več kot štirideset let, je bilo čisto naključje. »Že kot osnovnošolka sem rada nastopala, učiteljice pa so me vedno porabile za nastopanje na proslavah, sicer pa sem to tudi rada počela. Obiskovala sem tudi dramski krožek. Nekega dne nas je obiskal nekdo s televizije, ki je iskal statiste, in med njimi sem pristala tudi jaz. Med snemanjem filma smo kar nekaj časa preživeli na televiziji, kjer sem imela priložnost videti, kako vse skupaj poteka.«
Počitniško delo
Olga je bila zelo nadarjena za risanje in je tudi opravila sprejemne izpite za srednjo oblikovno šolo, a kljub temu ni bila sprejeta, saj so se kvote kmalu zapolnile. »Zato sem se vpisala na srednjo ekonomsko šolo, in ko sem po končanem četrtem letniku iskala počitniško delo, so me vzeli na televiziji. Nadomeščala sem tajnico, ki je šla na daljši bolniški dopust, a tudi ko se je vrnila, so me obdržali, kar je bil glavni vzrok za to, da šolanja nisem nadaljevala na pravni fakulteti, kamor sem se vpisala.«
Življenje gre svojo pot in Olgi je prineslo še eno preizkušnjo, a takrat se ji še sanjalo ni, da ji bo ta priložnost tako zaznamovala življenje. »Zgodilo se je, da sta bili napovedovalki televizijskega sporeda Kristina Remškar in Helena Koder odsotni, prva je nekam odpotovala, druga je zbolela, in so mi ponudili priložnost, da sedem na njun voditeljski stolček. Če bi kdo morda pomislil, da je bilo vse samoumevno, ga moram razočarati. Opravila sem avdicijo, ki se je je takrat udeležilo 400 kandidatov ali več, pa tudi primernosti glasu so namenjali veliko več poudarka kot danes.«
Olga ni nikoli silila v ospredje, a gledalci so jo vzeli za svojo. »Dobivala sem veliko pošte, takrat so ljudje pisma pisali še na roke, večinoma so bile pohvale in le redko kakšna graja, je pa bilo govora o vsem, od oblek do frizure. Naše oblačenje je bilo zelo konservativno, oblačila pa smo si večinoma kupovali sami. Dobili smo nekakšen dodatek, a to je bilo zelo malo denarja. To, kar se dogaja danes, pa je šlo čez vse meje. Prav nič mi ni všeč, da je bolj pomembno, kako je voditeljica oblečena, kot pa kakšen je njen nastop, kako je strokovna. Moti me predvsem drugi program na Televiziji Slovenija in oddaja Magnet, v kateri so po mojem okusu voditeljice z dekolteji, oprijetimi oblekami in bleščicami zelo neprimerno oblečene, saj več časa namenijo oblačenju in frizuri kot pa kakovosti svojega dela, zaradi katerega so tam. To je res žalostno. Gledalec potrebuje kakovostne informacije in ne nekoga, ki se ukvarja z garderobo. To je delo manekenk,« pove brez dlake na jeziku voditeljica, ki v svoji karieri ni napovedovala samo televizijskega sporeda, temveč je vodila tudi oddaje in si prizadevala, da je imela različne goste, ki so povedali kaj zanimivega. »Ker sem se zaposlila že po končani srednji šoli, sem šla v pokoj dokaj zgodaj, a sem tudi po upokojitvi še kar nekaj let vodila svojo oddajo. Sem pa tudi pisala za revijo Stop in naše interno glasilo Kričač.«
Vdova
Olga se tudi zdaj ne da, je zelo aktivna upokojenka. »Smučam sicer ne več, ker me je strah za moja kolena in kosti, hodim pa na dolge sprehode in se posvečam svojim rožicam, ki jih je ogromno okoli hiše v Murglah. Od doma v središče mesta pridem peš ali se pripeljem s kolesom. Avta skoraj ne uporabljam, pa čeprav še vedno vozim. Lani sem izgubila moža, s katerim sva se spoznala na RTV-ju, saj je bil tudi on tam zaposlen. Zdaj mi na pomoč na vrtu in okoli hiše priskoči sin. Prosti čas rada preživljam z vnukinjo, ki je še osnovnošolka, rada pa se družim tudi s hčerjo in preživim kakšen dan na vikendu na Ljubelju.«
Olga je pred kratkim nastopila v televizijski oddaji, v kateri so se z nekdanjimi sodelavci spominjali starih časov, ki jih, kot pravi, ne bo nikoli pozabila. »Televizija mi je dala veliko lepega, čeprav smo rasli skupaj. Za prvo plačo sem kupila televizijski sprejemnik, ki ga prej doma nismo imeli, zanimiv pa je bil gotovo tudi prehod s črno-bele na barvno sliko.«
