Domače

Ko se dobri nameni spridijo

Sonja Javornik
4. 11. 2016, 01.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Za Tomaža Domicelja, enega najbolj zanimivih, zgovornih in neposrednih umetnikov na naši sceni, je napočil čas okroglih obletnic.

Mateja Jordovič Potočnik

Praznuje namreč pet desetletij kariere, zato se v teh dneh vrača na »kraj zločina« – na Šubičevo gimnazijo, kjer je imel prvi nastop.

»Naredil sem veliko neumnosti,« začenja spomine na otroštvo Tomaž Domicelj, ki se je rodil 11. marca 1948 v Ljubljani. »Prvo neumnost sem naredil že pri treh ali štirih letih, ko smo stanovali v Šiški. Takrat še ni bilo stanovanjskih blokov, na cesti je bil makadam. K nam je priletela soseda, ki je zelo hecno govorila, kar me je že takrat zabavalo. Vpila je, da sem potrgal vse nageljne, kar je bilo tudi res, saj sva z leto dni starejšo sosedo našla mrtvega vrabčka, ki sva ga pokopala, njene rože pa sva potrgala, da sva okrasila grobek. Še naslednja tri leta me je sovražila,« pravi Tomaž o prvem »incidentu« v svojem življenju.

Več v tiskanih Zvezdah (št.44/2016)