Zgodbe

Ob robu: Srčna dijaka rešila račje sirote

Vesna Meško
24. 5. 2024, 07.00
Deli članek:

Bilo je mračno deževno popoldne, ko je mati raca sklenila svoj nekaj dni stari podmladek popeljati v svet. Nemara ne prav daleč, a kaj ko je bila pot preveč tvegana, da bi se račja pustolovščina srečno končala. Medtem ko so jim debele dežne kaplje močile drobna puhasta telesca, so tri dni stare račke negotovo stopicale za mamo in ji sledile čez cesto. Žal to ni pravljica za sladke sanje vaših najmlajših in ne povest o račku, ki je izgubil svojo jato. Je pa resnična zgodba o živali in človeku, o smrti in upanju, da navkljub vase zagledanemu svetu še obstajajo mlade duše, ki se ob pogledu na stisko ne obrnejo stran.

Natalija Nedeljko
Račje sirote

Zdaj že slutite, da tistega dne ni bilo mračno le nebo. Ko je mati raca zakorakala čez cesto in k temu spodbudila še svoje puhaste otročičke, je proti družinici prihrumelo vozilo. Ne vemo, ali jih je voznik prezrl, ali mu ni bilo mar, ali zaradi prevelike hitrosti ni zmogel dovolj varno upočasniti avtomobila, je pa tistega dne pod njegovimi kolesi ugasnilo življenje mame race in enega od devetih račjih mladičev. Preostale račke so se prestrašeno pognale v travo ob cestišču, voznik je pospešil in odhrumel naprej, nebo pa je še naprej jokalo in s pernatih trupel izpiralo madeže krvi.

Na srce parajoč prizor dveh povoženih živali in skupino tresočih se račkov sta naletela dva dijaka. Ob pogledu na prestrašena bitja nista ostala ravnodušna. Kako kreniti svojo pot, ko pa so nebogljene živalce ostale brez mame?! Kaj bo z njimi? Bodo tudi same pristale pod kolesi ali se bodo kako drugače končala njihova življenjca? Mlada fanta sta se pognala v reševanje, ulovila vseh osem račk in se lotila iskanja nastanitve zanje. Ampak kam z divjimi račkami, ki niso starejše od treh dni? Domov jih nista mogla odpeljati, morda bi jim kakšen kmet za nekaj časa le ponudil hrano in namestitev? In tako je zazvonil mobilni telefon znane borke za živali Natalije Nedeljko. Še vedno je močno deževalo, ko sta fanta premočene živali v škatli pripeljala v zavetišče in jih olajšano predala v dobre roke. Natalija ni izgubljala časa, z novimi rešenčki je urno stopila proti lesenemu objektu in jih namestila v utico za perjad, kjer jih je na slamnati stelji čakalo suho, toplo ter varno zavetje. Medtem ko se je prestrašenim račkam umirjal srčni utrip in so se s telesci prižemale druga k drugi, je Natalijino srce še dolgo v noč grela misel na srčna mladeniča.

»Med nami še rastejo mladi z dušo in srcem.  Hvala, fanta, ker sta pomagala malim sirotam. Veliko upanje sta za boljši svet,« je strnila misli na družbenem omrežju in z ljubitelji živali delila fotografije puhaste druščine. Odziv na reševalno akcijo dijakov je bil izjemen in splet se je odkrito radostil nad njunim empatičnim dejanjem. Zdi se, da je topel žarek upanja vsaj za kratek čas pregnal grenkobo, ki jo za seboj puščajo sive novice o brezvestnih človeških dejanjih. Teh je pač mnogo preveč in želeli bi si, da pomoč ljudem in živalim ne bi bila nekaj, kar bi bilo treba obešati na veliki zvon ter zraven navdušeno omenjati: »Poglejte jih, pomagali so!« Medtem ko je za srčne ljudi pomoč drugemu nekaj samoumevnega, se najbrž tudi vi strinjate, da je (pre)več takšnih, ki jih stiska drugih ne predrami.

Kaj se je potem zgodilo z račkami, sprašujete? Z največjim veseljem vam povem, da imajo nov dom, kjer jih je pričakal mladiček, ki je izgubil celotno račjo družino. Naj tudi vas ogreje vest o dobrih ljudeh, ki celijo zlomljena srca živali in prinašajo upanje za človeštvo.

Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana,  št. 21, 21. maj, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!