»Ste že v kakšnem kazenskem postopku?« sledi vprašanje sodnice. »V 21,« odgovorim. Zdi se mi, da za delček sekunde pomisli, da pred njo sedi verižni kriminalec. Stari znanec policije, kot lahko pogosto preberete v medijih.
»V vseh primerih je tožnik isti, torej Rok Snežič,« me dopolni odvetnik. Proti novinarjem portala necenzurirano.si je v dobrih dveh letih skupaj vložil že – reci in piši – več kot 50 kazenskih tožb zaradi razžalitve oziroma žaljive obdolžitve. Vse so skoraj do potankosti enake, praktično tipske. Dolge so dve ali največ tri strani, Snežič pa se v njih spravi na eno poved iz članka, ki smo ga objavili o njem. Gre za vzorčni primer tako imenovanih strateških tožb (v angl. SLAPP), ki niso namenjene doseganju pravice, temveč zgolj finančnemu izčrpavanju in utišanju medija.
Tožbe smo začeli serijsko dobivati, potem ko smo razkrili povezave med Snežičem in državljanko BiH Dijano Duđić. Ta je nekaj mesecev pred volitvami za državni zbor leta 2018 s Slovensko demokratsko stranko (SDS) podpisala pogodbo, s katero ji je odobrila 450.000 evrov posojila. S tem smo odprli Pandorino skrinjico drugih Snežičevih poslov v trikotniku Banja Luka–Ljubljana–Bratislava. Odkrili smo mednarodno mrežo podjetij in bančnih računov za domnevno pranje denarja, ki je na različne načine obrnila več kot 20 milijonov evrov. In Snežič se nas je odločil na vsak način utišati.
Tokrat sem bil v sodni dvorani zaradi članka, v katerem smo popisali, kako si v elitnem delu Maribora gradi vilo, medtem ko je za državo socialni primer, ki ima mesečno dobrih 300 evrov prihodkov. Da je revež, skuša Snežič očitno sodišče prepričati tudi tako, da se na vsak način želi izogniti plačilu pet tisoč evrov sodne takse za vložitev tožb proti našemu mediju. Na predobravnavne naroke seveda ne hodi. V enem primeru je bilo sojenje preloženo zaradi nujne evakuacije sodišča, ki je prav tisti dan dobilo opozorilo, da je v zgradbi bomba. Še vedno se vozi z luksuznimi avtomobili in uporablja več nepremičnin, ki uradno niso v njegovi lasti.
Medtem ko v sodni dvorani poslušam Snežičevega odvetnika, kako sodišče prepričuje, da smo z zapisom o vili škodili Snežičevemu ugledu, se spomnim, kaj sem pred le nekaj urami gledal na POP TV. Objavili so pričanje podjetnika, ki je želel dobiti posel na državni Družbi za avtoceste (Dars), zato je Snežiču plačal 90 tisoč evrov. Videli smo lahko celo videoposnetek, na katerem Snežič prešteva denar. V rokah drži pet tisoč evrov, ki jih je očitno dobil z obljubo, da bo nekaj pri nekom »uredil«.
Pet tisoč evrov, za katere morajo številni ljudje v tej državi pošteno in trdo delati tri ali celo štiri mesece. Pet tisoč evrov, s katerimi bi lahko v sekundi plačal sodne takse, za katere menda nima denarja. Pet tisoč evrov, ki ne bodo dovolj za eno od kopalnic v njegovi vili. Pet tisoč evrov, s katerimi bo morda plačal zavarovanje za maseratija, ki ga vozi.
In medtem ko me sodnica poziva, naj se izjasnim o krivdi, razmišljam naprej. To štetje denarja, posneto s kamero, ni le v posmeh vsem ljudem te države, ki živijo po pravilih in plačujejo davke, ampak je v resnici njen simbol.
To, kar vidimo na posnetku, je namreč le video prikaz tega, kar je tistim redkim novinarjem, ki še preiskujemo gospodarski kriminal, že dolgo jasno. Da je Slovenija na neki točki postala kastrirana država, kjer se tistim, ki plenijo skupno premoženje, ne zgodi nič. Država, v kateri bogat podjetnik, ki ima uradno status reveža, pred kamero šteje denar, pridobljen z obljubo za pomoč pri poslu z državnim podjetjem, medtem ko serijsko toži novinarje, ker naj bi načeli njegov ugled.
»Ne, gospa sodnica. Nikakor ne priznam krivde.«
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
