Pisalo se je leto 1968, ko je Andrej Vidic z Bleda šel s prijateljem na izlet v Bohinj. »Tam je moj oče prvič videl, kako so videti lučke v jajčnih lupinah. Takrat je dobil idejo, da bi lahko nekaj podobnega naredil tudi sam.« Leta 1972 se je očetu pri delu pridružil sin Andrej, ki tradicijo lučk v jajčnih lupinah ohranja že 51 let. »V vseh teh letih nam jo je samo enkrat zagodel dež, ki je poleg vetra naš največji sovražnik. Ko je lučka v vodi in ugasne, je namreč ne moremo ponovno prižgati.«
Delavnica v domači garaži
Konec aprila se garaža 75-letnega Andreja spremeni v delavnico, napolnjeno z nepregledno množico kartonov, v katerih so jajčne lupine. Zadnji dve leti, pove, jajčne lupine zanj zbirajo v Conditusu, podjetju, ki izdeluje blejske kremne rezine. »Jajčne lupine je kar problem dobiti, še posebej ker morajo biti jajca ubita tako, da jim odbijejo samo vrh. Dolga leta so mi to uslugo, ki zahteva nekaj truda, delali v slaščičarni Šmon in pozneje v slaščičarni Zima.« Pred dvema letoma pa so mu v slaščičarni Zima povedali, da ne morejo več skrbeti za dobavo jajčnih lupin. »Zaradi kadrovske stiske si namreč niso mogli več privoščiti, da bi izgubljali čas še s pravilnim lomljenjem jajc.« Tudi Andreju nadaljnja obdelava jajčnih lupin vzame kar veliko časa. »Ko jih pripeljem domov, jih moram najprej posušiti na soncu, potem pa vsako jajce še ročno preoblikujem. S prsti zdrobim njegov zgornji rob tako, da so vse lupine približno enako visoke. Zadnji korak je nalivanje vročega parafina, ki ga pred tem nalomim in stopim na kuhalni plošči. Ko se nekoliko strdi, na sredino jajčne lupine vstavim še vžigalico in obnjo stenj, namočen v parafin. Tako poskrbim, da se lučke lažje prižgejo in dlje gorijo.« Parafin pred vlivanjem v lupine še obarva z različnimi barvami. »Ker je bel, se je ob nalivanju rado zgodilo, da sem prezrl rob lupine in ga vlil preveč, potem pa sem imel dodaten problem, kako jajce spraviti iz kartona. Zato ga sedaj raje obarvam.«
Račun se komaj še izide. Za 10.000 jajčnih lupin Andrej porabi dobrih 200 kilogramov parafina. »Odkar ni več dobave iz Rusije, se je podražil za trikrat. Tudi vse drugo se je podražilo.« Andrej poleg parafina hodi kupovat v Italijo tudi posebne parafinske vžigalice. »Zelo so tanke, veliko tanjše od lesenih, zato gorijo veliko dlje.« In kako to, da njegove lučke v jajčni lupini gorijo celo do pet ur? »Ker plavajo na vodi, jih ta ves čas hladi in čas gorenja se podaljša.« Ker je treba lučke, potem ko jih prižgejo – prižigajo jih s plinskimi gorilniki – položiti v vodo, je Andrej izdelal posebne lesene pladnje z ročajem. »Ko položimo lučke nanje, jih toliko potopimo v vodo, da lupine odplavajo, pladnje pa previdno potegnemo iz vode.« Izkazalo se je, razloži, da se lučke najlepše razporedijo po jezeru, če jih v vodo polagajo ob obali. »Tok vode jih potem odnese proti sredini jezera, ko dogorijo, pa jih prinese nazaj na obalo. Proti jutru so skoraj vse jajčne lupine ob bregu jezera pod hotelom Park.«
Začel s 500 lučkami. Pred 51 leti je Andrej izdelal prvih 500 lučk. Številka se je vsako leto večala, dokler ni prišel do števila 10.000. Največ jih je naredil leta 2004, ko so na Bledu praznovali tisočo obletnico kraja. »Takrat smo na jezero spustili 20.000 lučk. 5.000 sem jih podaril, 15.000 so mi jih plačali. Zdaj jih vsako leto za Blejsko noč – ki jo praznujemo tretjo soboto v juliju, razen če na ta dan dežuje, kot se je zgodilo letos, potem dogodek prestavimo za teden dni – v jezero spustimo 10.000.« Andrej pa svoje lučke rad v jezero spusti tudi ob posebnih priložnostih. »Med covidom sem se s 3.000 lučkami poklonil in zahvalil za požrtvovalnost medicinskim sestram in zdravnikom. Prižgem jih tudi ob kakšni poroki ali drugem dogodku.« Ko ga vprašamo, koliko ur na leto porabi za izdelovanje teh lučk, ne zna odgovoriti. »Nikoli jih nisem štel. Vem samo to, da če mi naročijo 10.000 lučk za Blejsko noč, moram začeti konec aprila. Ko sem še hodil v službo, v železarni na Jesenicah sem delal kot izmenski energetik, sem moral začeti še mesec prej.«
Letos je lučkam slabo kazalo. Lansko leto je bilo za Andreja prava katastrofa.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
