Ali v zadnjem času opaža več tesnobnih ljudi smo vprašali mag. Mirana Možino, dr. med., psihiatra in psihoterapevta, dekana in direktorja Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Po njegovem je tesnobnosti med ljudmi res več, »saj se v pokarantenskem času gostijo oblaki črnih napovedi o najhujši gospodarski krizi, odkar smo se osamosvojili, in številni so, na primer, že ostali brez služb.« Hkrati pa v ambulanti njihove fakultete za psihoterapijo v središču Ljubljane ne opažajo občutnega povečanja ljudi, ki bi iskali pomoč.

Med krizo pogumni, po njej na koncu z močmi. Miran Možina pojasni, da ni nič nenavadnega, če se človek med krizo ali v izrednih razmerah dobro drži, nato pa zruši. »Res se lahko zgodi, da v kriznih razmerah ljudje iz sebe iztisnejo vse moči, po krizi pa se sesedejo v izčrpanost, nemoč in tesnobo, kako bodo spet zmogli običajne obremenitve. Tako sem, na primer, v zadnjih tednih srečal kar nekaj mater samohranilk, ki so v tesnem karantenskem sobivanju s svojimi otroki ali mladostniki dale vse od sebe in se še dodatno izčrpale. Ker so bile že prej izpostavljene prevelikim naporom v službi in gospodinjstvu, je bila korona zanje pika na i. Ko pa ljudje pregorimo, postanejo že rutinska drobna opravila vir negativnega stresa in tesnobe,« pravi, ob tem pa poudari, da bi bilo kljub vsemu mnogo pretirano govoriti o postravmatskem sindromu, denimo. »Kot družba nikakor nimamo postravmatskega sindroma, saj je to najhujša možna posledica katastrofalnih dogodkov, kot so na primer hudi potresi ali poplave. Koronakriza je bila v Sloveniji k sreči veliko milejša, tudi zato, ker smo tako učinkovito mobilizirali vire, ki so nas zaščitili pred družbenim postravmatskim sindromom. V Sloveniji nimamo razloga, da bi bili plat zvona zaradi slabih družbenih razmer, če le malo pogledamo čez naše meje, npr. na Filipine. Raje se bodrimo in krepimo zavest o tem, kaj vse kot družba imamo in zmoremo. Bodimo ponosni, da smo bili v svetovnem merilu pohvaljeni kot zgled učinkovitega odziva na koronakrizo. In nadaljujmo tako,« poziva.

Ne jemljite je kot grožnjo, temveč kot izziv. Pred krizo smo govorili predvsem o tesnobi pri mladih zaradi strahu pred prihodnostjo, zdaj se je to preselilo na vse generacije. Podnebje, preživetje, virus, kriza …, smo se začeli bati prihodnosti? Je to nujno samo slabo ali nemara skriva v sebi tudi drobec dobrega? Možina odgovarja, da katerakoli kriza ni nujno samo grožnja, temveč je lahko tudi izziv za pozitivne spremembe. »Tako je upočasnitev tempa naših življenj med karanteno mnogim omogočila več notranjega miru, pristnega stika s seboj in najbližjimi. Oddahnili pa so si tudi živali, rastline in naše podnebje. Hkrati je bila to priložnost za razmislek in uvid v patologijo naše globalne dirke, s katero ogrožamo lasten obstoj. Upam, da se bo povečalo število ljudi, ki bodo pripravljeni prispevati k ohranjanju pozitivnega notranjega miru in solidarnega sožitja, ki smo ga mnogi doživeli med karanteno.«

Sezite v ponujeno roko solidarne pomoči. Če je tesnoba preveč intenzivna in dolgotrajna, je seveda dobro poiskati pomoč, svetuje Možina. »Slovenski strokovnjaki s področja duševnega zdravja smo se že med karantenskimi ukrepi zelo učinkovito povezali in po vsej Sloveniji hitro vzpostavili krizno mrežo za brezplačne razbremenilne pogovore. Vendar je bilo klicev veliko manj, kot smo pričakovali. Zakaj nas ljudje niso bolj izkoristili, saj je po drugi strani, na primer, policija beležila občuten porast družinskega nasilja?« Zato poziva: namesto po »samopomoči« na take destruktivne načine raje sezite v ponujeno roko solidarne pomoči strokovnjakov.

Ljudje zdaj o tem nekoliko lažje govorijo. Tudi psihoterapevtka Urša Pogačar nam je predstavila zanimiv vidik, zakaj je trenutno v javnosti tako prisoten občutek, da je tesnoba povsod okoli nas. »Med epidemijo koronavirusa se je pogosteje, kot smo sicer tega vajeni v našem vsakdanjem življenju, v javnih občilih in opozorilih strokovnjakov izgovorila in zapisala možnost, da se bomo ljudje v tem času pogosteje soočili z občutki strahu, bojazni, žalosti, jeze, zaskrbljenosti, tesnobe. Ta vrsta občutkov je tokrat postala celo javno splošno 'dovoljena'. Ti občutki so dobili veljavo obstajanja, izražanja in niso bili več le na nekatere ter s tem stigmatizirani sami po sebi. Posledično so ljudje sami sebi lažje 'dovolili', da o teh občutkih, ki so bili gotovo pri marsikom prisotni tudi že veliko pred epidemijo, spregovorijo. Verjetno vsaj delno od tod izvira občutek, da se je povečalo število ljudi, pri katerih se je pojavila tesnoba,« je povedala, o krizi pa dodala, da ta ljudi pretrese, zmede in budi občutke hude negotovosti glede tega, kaj se resnično dogaja ob poplavi nasprotujočih si informacij, ki kar kipijo od vsepovsod. »Za ljudi je vse to dogajanje tesnobno, saj ni odgovorov na vprašanja, ki se nam sicer prej niso pojavljala: kaj vse bo kriza prinesla in ali bo prihodnost za posameznika zaradi nje še obvladljiva.« Vsa ta vprašanja in intenzivni občutki pa sprožajo tudi več nasilja – zaradi tega so denimo bili prisiljeni zapreti za obiske celo bolnišnico Golnik. Najboljšo rešitev za ta problem Pogačarjeva vidi v tem, da skušamo postati prizanesljivejši do sebe in drugih.

Nelagodje glede prihodnosti ni novo. »Ko se bodo najmočnejši občutki, ki so se porodili v tej krizi, malo polegli, menim, da bi bilo dobro, če bi ljudje poskušali delovati med seboj pomirjevalno ter razumeti sebe in druge. Niso potrebne velike akcije, dovolj je že, če smo prizanesljivi do sebe, pa nam bo to sčasoma, morda po potrebi tudi z nekaj usmerjene strokovne pomoči, uspelo tudi z drugimi,« meni sogovornica. O strahu pred prihodnostjo pa meni, da ni nič novega. »To je strah, ki je v človeku od nekdaj in se pojavlja v zelo raznolikih podobah, sprožajo ga različne situacije v življenju. Ni se nam torej treba bati nekega novega strahu pred prihodnostjo, ki je tako ali tako sama po sebi bolj ali manj negotova, čeravno si to včasih težko priznamo.«

Več v reviji Zarja Jana št. 24,16. 6. 2020