Gašper je bil kljub mladosti vrsto let tako ali drugače vključen v naš zdravstveni sistem. Kot srednji medicinski tehnik v domu za starostnike, šest let na nevrološkem intenzivnem oddelku v kliničnem centru in sedem let vodja nujnega reševalnega vozila ... Zdaj sta z ženo lastnika specializirane trgovine z medicinskimi pripomočki. Ljudje prihajajo k njima kupovat stvari, ki jim pripadajo brezplačno. Gašper jih ozavešča in jim pomaga, četudi v svojo škodo. Tak je naš poslovni model, pravi. Za vse, ki ne poznamo svojih pravic v zdravstvu in socialnem varstvu, je napisal koristno knjigo z naslovom Kaj mi pripada v jeseni življenja. Dobro jo je imeti.

Plenice so lahko zastonj. Gašper je spoznaval težave starejših najprej v domu za starostnike, kasneje kot negovalec na domu. »Videl sem, kako živijo, pa bi lahko drugače, boljše; česa nimajo, pa bi lahko imeli,« pojasnjuje. »Ključno pri teh ljudeh je pomanjkanje informacij. Kljub temu da smo v 21. stoletju in je vse na pladnju. Tako je najprej nastala ideja o specializirani trgovini Blaginja z medicinskimi pripomočki na Vodnikovi cesti v Ljubljani. Ljudje so hodili v našo trgovino po plenice. Jih torej kupovali. Vprašal sem jih, zakaj jih kupujejo, če jih lahko dobijo na naročilnico, brezplačno. Ljudje sploh ne vedo, kaj jim pripada. Začel sem jim svetovati, reševati njihove težave. Tak je naš poslovni model. Nočemo samo prodajati. Pri nas je vsak kupec v trgovini skoraj pol ure. Gremo na dolge proge, ljudje se radi vračajo in povejo o naši trgovini naprej. Iz teh enih in istih vprašanj, ki so mi jih postavljali, je nato nastala knjiga. Kaj vse vam pripada, na primer, ko dobite svojca čez noč iz bolnišnice domov. Kar je vesel dogodek, a tudi zelo stresen. Ne veste, ali morda potrebujete posteljo, voziček, hojico, plenice, kje jih lahko dobite, kaj vam pripada brezplačno, kaj morate kupiti ...«

Prihranite lahko že s prvim obiskom pri zdravniku. Kako, recimo? »Večina starejših ima doma banjo, kad. In prav počasi lezejo vanjo, še težje iz nje, velikokrat pri tem padejo in se poškodujejo. Potem se kar nehajo tuširati. Takšnim lahko zdravnik napiše desko za kopalno kad. Da človek lahko sede nanjo, se varno stušira. Ta deska sicer stane okrog 40 evrov, če vam jo predpiše zdravnik, pa je zastonj – če gre za gibalno oviranost.« Zakaj zdravniki potemtakem ne obveščajo svojih bolnikov, koliko pripomočkov, plenic, na primer, jim pripada? »Zdravnik v tistih nekaj minutah nima časa pojasnjevati vsakemu bolniku posebej, kaj mu pripada. A če bolnik že pride k njemu z idejo, kaj vse potrebuje (in mu pripada), ponavadi to tudi dobi. Tudi dodatek za pomoč in postrežbo – če doma neguješ svojca – so mnogi dobili mnogo prepozno, zdravniki jim pač niso povedali, da so upravičeni do njega. Mesečno lahko znaša od 150 do 430 evrov. Pri minimalni pokojnini se to pošteno pozna.«

Še malo o plenicah. Kako je torej z nesrečnimi plenicami, saj se tudi ljudje v domovih za starostnike pritožujejo, da jih dobijo premalo? »Po zdajšnjih pravilnikih ZZZS-ja pripadajo človeku tri plenice na dan. In to je premalo. Dve čez dan, ena ponoči. To pomeni, da človek leži v urinu in blatu. Doma in v domu. Plenice so za nepokretne ljudi. Za tiste, ki lahko hodijo, so primernejše hlačne plenice. A te je treba doplačati, so nadstandard. Po novem pravilniku, ki je v pripravi, naj bi dobili tudi hlačne plenice brezplačno, navadne plenice tudi štiri, v izjemnih primerih pa pet na dan, ne samo tri,« trdi Gašper.

Stroške za prevoz bolnika v bolnišnico vam povrnejo! O tem, da lahko dobiš od ZZZS-ja plačan prevoz bolnika do prve oddaljene bolnišnice, ki je usposobljena nuditi zdravljenje, je izvedel od moža onkološke bolnice v Novem mestu. »V čakalnici sem petim moškim iz vse Slovenije povedal o tej pravici, pa je nihče ni poznal,« je Gašperju povedal ozaveščeni soprog. »Soproga bi lahko izbrala prevoz z reševalnim vozilom ali pa jo lahko pelje kdo drug, seveda s pooblastilom osebnega zdravnika,« še dodaja Gašper.

Kako pride do vseh teh podatkov? »To so javno dostopni podatki, samo najti jih je treba znati. Iskanje je kar zamudno, in če ne veš, kaj in kje iskati, ne bo nič. Jaz sem bil v zdravstvenem sistemu, imel sem veliko znanja, pa sem potreboval ure in ure za kakšna pravila in zakone, za stvari, ki so se mi zdele čisto logične.«

Pripada vam en pregled zob na leto. Gašperju povem, da sem nekoč brala letak, na katerem so pojasnjevali, kdaj je človek upravičen do brezplačnega popravila zob ali proteze, pa je bilo napisano tako komplicirano, da mi ni bilo nič jasno. »Takole na hitrico lahko povem, da vam pripada en preventivni pregled vseh zob in ustne votline na leto, zdravljenje zob in vnetnih sprememb ustne votline in sluznice ter plombiranje zob z belo plombo v vidnem polju, kontrolni pregled šest mesecev po končanem zdravljenju ter zobnoprotetični nadomestki. A ta letni pregled je treba zahtevati, zobozdravnik vam ga ne bo ponudil sam od sebe. Nekoliko več pravic imajo otroci.« Koliko mora biti zavarovanec siten, da kaj dobi? »Bolj bo tečen, več bo dosegel,« je jasen Gašper. »Če je pravica zakonsko podprta, imaš vso pravico, da jo zahtevaš. Starejši ljudje delajo veliko napako – pri zdravniku pomanjšujejo svoje težave, češ, saj me čisto malo boli. Svetujem, da naj rajši potencirajo kot pomanjšujejo bolezenske znake.«

Z revmo v zdravilišče. Gašper je bil nekaj let negovalec v domu za ostarele. Opazil je, da so imeli boljše pogoje tisti, katerih svojci so »težili« osebju. Tu je največji problem kadrovska podhranjenost, je prepričan. »Treba bo uvažati ljudi za nizkokvalificirana dela, jih izobraziti, a pri nas je sprejemanje tujcev, migrantov kar težava. To je težko fizično in psihično delo. Uvoz delovne sile bo nujen. A že delavci iz držav nekdanje Jugoslavije nočejo več k nam, plače so slabe, rajši gredo bolj na sever.«

Kaj pa zdraviliško zdravljenje, pravice do njega nam tudi kar zamolčijo? Gašper najde kar nekaj obolenj, pri katerih imate pravico do tega zdravljenja – revmatična, na primer, ker zdravljenje v zdravilišču za dlje časa prepreči napredovanje bolezni. »Ne poznam vseh pravil in zakonov na pamet, to je kot enciklopedija,« pojasni, zakaj je moral za odgovor pokukati v lastno knjigo.  

Več v reviji Zarja Jana št. 6, 11. 2. 2020