Kako absurdno in neverjetno je pravzaprav stanje petintridesetih prebivalcev Razkrižja, ki so po odločitvi arbitražnega sodišča ostali na hrvaški strani katastrske – resnično neživljenjske – meje, se je najbolje prepričati v živo. Tako rekoč čez noč so se znašli na Hrvaškem, čeprav so bili vse življenje povezani s Slovenijo in so živeli pod slovensko upravo. Niti predstavljati si ne moremo, kako se počuti nekdo, ki lahko do svojega doma – zdaj uradno na Hrvaškem – pride edino po cesti, ki je skoraj do njegovega praga na slovenskem ozemlju (preko hrvaškega je niti speljati ne morejo); kako je, če ti meja razpolovi dvorišče in v svoj hlev hodiš dejansko na Hrvaško; kako je, če se oče in sin s svojima hišama (ki stojita druga poleg druge) znajdeta v različnih državah; pa kako je, če živiš med dvema mejnima prehodoma ali se je edino tvoja hiša znašla na majhnem jezičku hrvaškega ozemlja, medtem ko so vsi tvoji sosedje v Sloveniji. Vsi ti ljudje se že leta bojujejo za povsem osnovne pravice.
Prometno, zdravstveno in socialno so odrezani od Slovenije, čeprav so le nekaj metrov oddaljeni od nje in jih na Hrvaško tako rekoč nič ne veže. Vsi do zadnjega so upali, da jih bo po šestindvajsetih letih, kar se bojujejo za bolj humano mejo in svoje pravice, arbitražno sodišče uslišalo, a so bili grenko razočarani. »Gospodje, ki so odločali o naši usodi, bi nas lahko obiskali, da bi vsaj videli, kako živimo,« pravijo najbolj prizadeti. Utrujeni so od dolgoletnega boja, zadnje dni pa tudi od medijev – vsak dan znova namreč izpostavljajo svojo bolečino. Vse so že povedali. »Ali jim bo to kaj koristilo?« sprašujejo. »Zdaj je vendar na vrsti politika!« A v upanju, da bo njihovo sporočilo končno doseglo prava ušesa in da se bo vseeno kaj spremenilo, zgodbo ponavljajo znova in znova.
Meja, ki greni življenja. Katastrska meja tega območja je nenavadno vijugasta in ima nekaj ozkih žepov na eno in drugo stran, zato je, ko je postala državna meja, številnim domačinom močno zapletla življenje. Hiše teh ljudi so bile v različnih sporih o meji do leta 1955 umeščene pod Hrvaško. Po vojni leta 1945 sta bila Razkrižje in sosednja Štrigova najprej slovenska, leto pozneje hrvaška, po silnih protestih prebivalcev Razkrižja pa je to leta 1947 spet postalo slovensko, je za medije dejal razkriški župan Stanko Ivanušič. A ta razmejitev je bila takrat zamišljena bolj kot nepomembna republiška meja. Če bi vedel, kako se bo vse to spremenilo po osamosvojitvi Slovenije, bi Martin Baumgartner prav gotovo dvakrat premislil, preden bi začel graditi hišo. Za gradbeno dovoljenje je takrat, ko smo bili še v Jugoslaviji, zaprosil tako slovensko kot tudi hrvaško stran, se spominja. »Kdo je takrat razmišljal o mejah!« pravi vidno razočaran. »Boli tu notri,« s prstom pokaže na srce.
Več v Zarji, 11.7. 2017
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
