Pred kakšnimi sedemindvajsetimi leti so se slovenske lezbijke odločile, da tej družbi povedo, da obstajajo tudi one, in takrat so v Mladini objavile kopico besedil z vseh vetrov, tudi precej radikalnih, ne da bi jih komentirale. So jih pa drugi, lahko si mislite, s koliko ironije in žolča. Kakšno leto kasneje so poiskale kontakt z Jano, ki se ni izognila nobeni še tako delikatni temi, in zgodilo se je tole: kot novinarka sem bila delegirana jaz, v imenu lezbične sekcije pa sta prišli študentki, predstavili sta se kot Anja in Irena, imeni seveda nista bili pravi. Po 26 letih smo se znova srečale, to pot seveda z imeni in obrazi, obe dami sta namreč znani publicistki in pisateljici ter še vedno aktivistki ne le za pravice lezbijk, temveč tudi proti vsemu, kar ni prav.

Nobena se ne spomni, kje smo se sestale, zato pa dobro vem, da sem pričakovala dve grobijanski možači, kot se je o lezbijkah takrat vsesplošno sklepalo, prišli pa sta dve drobni, nežni deklici in prešinilo me je, da sem od vseh treh še najbolj krampasta jaz. Prinesli sta kup strokovne literature, da se izobrazim, in priznam, da sem jo potrebovala. O moških homoseksualcih smo takrat že kar nekaj vedeli, imeli so svoja združenja in klube, kjer so se sestajali. V enem od mednarodnih priročnikov je bil kot zbirališče gejev omenjen tudi park pred Delovo stolpnico, in ko se je to razvedelo, je bil seveda vsak moški, ki je prečkal zelenico ali se poleti spravil s pivom pod kakšen grm, obtožen homoseksualnosti. Takrat smo bili še v Jugoslaviji, in v Srbiji, Makedoniji, na Kosovu ter v BiH je bil za homoseksualnost zagrožen enoletni zapor.

O lezbijkah pa nič. Nihče jih ni jemal resno, kot da so ženske, ki ljubijo ženske, v nekakšni vmesni fazi, dokler ne pride pravi moški … In ko so začele vendarle stopati na plan, so v Jugoslaviji Slovence obtožili predzadnje faze dekadence, zadnja je bila kakopak separatizem.

Dekleti –  temnolasa Anja in dolgolasa blondinka  Irena, ki je imela za seboj že izkušnje iz evropskih lezbičnih organizacij – sta imeli takrat 24 let, prva je študirala tehniko, druga družboslovje, niti študija torej nismo natančno opredelile, da jih ne bi prepoznali. Ker ju takrat nismo fotografirali, sta njuna obraza utonila  v pozabo, čeprav me je pri  Nataši Sukič včasih prešinilo, da sva se nekoč že srečali. Pri Suzani Tratnik pa so senzorji popolnoma odpovedali. Pred nekaj leti me je pocukala za rokav in mi povedala, da je bila ena od tistih dveh – ona. Takoj sem seveda šla iskat v arhiv članek, ki je bil za takratne čase kar precejšnja bomba, saj je vsem, ki so o lezbištvu govoričili in namigovali, natočil vsaj nekaj čiste vode. Ne spomnim se torej, kje smo se srečale, še zmeraj pa vem, da smo se razšle na avtobusni postaji pred Namo. Jaz ju nisem vprašala, ali sta par, onidve pa sta mi postavili vprašanje,  ali se nič ne bojim, da me bodo razglasili za lezbijko.

26 let pozneje. Dobile smo se v bifeju blizu magistrata, ker je Nataša pridrvela s seje mestnega sveta, in moje reportažne oči so opazile, da sta si razdelili kosilo – vegetarijanka Suzana je pojedla makarone, Nataša, ki se izogiba škrobu, pa meso. Gesta, ki pač nakazuje prijazno bližino. Sta bili takrat, ko smo se prvič srečale, par? Da, bili sta, ampak že dolgo dolgo nista več. Prijateljici in soborki pa še zmeraj.

Pa udarimo naravnost – kaj se je v 26 letih spremenilo? »Zelo veliko – mi in  naša stališča, veliko nas je, ki se predstavljamo z imenom in priimkom, veliko se govori in piše o tem,« je odgovorila Suzana. Kakšne stvari so boljše, kakšne pa tudi slabše, je vzdihnila Nataša. Sovražni govor, recimo, še posebej te dni, pred referendumom. »Ampak medve sva nenehno v središču gibanja, tako da težko sodiva,« je rekla.

Pot iz ilegale. Takrat, ko smo se prvič dobile, sta bili v globoki ilegali. Kako sta povedali domačim, saj je to za vse geje in lezbijke eden od najbolj travmatičnih trenutkov v življenju?  Suzanina mama je že takrat slutila, kako je z njo. Potem ko ji je hči enkrat to odkrito povedala, je nekaj časa molčala, in ko je vse skupaj premlela, sta se lahko začeli normalno pogovarjati. Sčasoma se je Suzana začela podpisovati pod svoje članke, ker se ji je zdelo neumno, da bi se skrivala za psevdonimom, saj je šlo vendar za njeno delo. »Se pa to ne zgodi v enem dnevu, ampak počasi. Poveš – in vidiš, da ni nihče umrl. So pa bili primeri, in žal še zmeraj so, ko so starši vrgli koga iz stanovanja in ukinili študentu finančno podporo.«

Nataša žal te odkritosti ni dosegla, potem ko je poskušala povedati mami (mame so očitno tiste, ki se jim homoseksualni otroci najprej zaupajo), ta pa je reagirala negativno, se nista o tem nikoli več odkrito pogovarjali, čeprav je kdaj omenila, da jo je recimo videla na televiziji. Mama je žal že pokojna, ji je pa sestra šele nedavno povedala, da sta se veliko pogovarjali o njej, zakaj nič ne pove, kako živi … Onidve si nista upali vprašati, Nataša pa je zaradi mamine prve reakcije, ki jo je zelo prizadela, čakala prav to – da jo naravnost vpraša. Tako so se vrtele okrog vrele kaše, in čeprav je mama izražala podporo homoseksualnemu gibanju, je prej umrla, kot s svojo hčerjo prebila led.

Tudi z Natašo je bilo podobno kot s Suzano – podpisovala se je s psevdonimi (prvi članek je objavila v reviji za kritiko znanosti), dokler ni razčistila s seboj – to je moje delo in zraven sodi moje ime!

Poroka je zastarela institucija. Spomnila sem se, kako sem takrat prebirala vse, kar je bilo dosegljivo, da bi razumela, za kaj pravzaprav gre, učile pa so se tudi one, sta povedali. Takrat smo hoteli postati vidni, zdaj to ni problem,  problem pa je sovražni govor, je vzdihnila Nataša. »Nikoli si nisem mislila, da se bom borila za nekaj tako konservativnega, kot je zakonska zveza!« V resnici je porok danes malo, večina parov živi na koruzi tudi po tem, ko že imajo otroke, pa tudi vnuke.  Ker je zunajzakonska zveza pač izenačena z zakonsko. Za geje in lezbijke pač ne. In ker je na to zastarelo institucijo vezanih na desetine zakonov, ki zelo olajšajo življenje, smo zdaj znova pred referendumom – homoseksualni pač hočejo samo tisto, kar imajo drugi na dosegu roke.

Pa otroci? Sta kdaj razmišljali, da bi imeli otroke? Slišala sta se dva odločna ne. Pred 26 leti je Nataša, ki je bila nekaj let v zvezi s fantom, še malce oklevala, Suzani pa je bilo že dokaj jasno, da je ta plat življenja ne bo okupirala. »Ko sem spremenila življenjski stil, nisem začutila nobenega klica po materinstvu,« je povedala Nataša, Suzana pa je pribila, da ji gejevske in lezbične družine pravzaprav niso blizu, vendar jih podpora. »Ne gre zame, ampak za enakopravnost!«

Najbrž želja po družini nastopi šele takrat, ko dovolj zgodaj priznaš sebi in drugim, kaj si, in težje, če mukoma iščeš način, kako to pojasniti. V resnici ni zelo veliko homoseksualnih parov, ki bi si želeli otrok, to je le mit, ki se razpihuje in zlorablja. Sploh pa večina otrok v takšnih (zelo redkih, 17 jih je!) družinah živi z enim biološkim staršem.

Kaj ste pa vi počeli?  Suzana in Nataša sta pred skoraj tremi desetletji začeli gibanje, imelo je skromne cilje, doseglo pa ogromno. Trenutek je bil pravi, zahvaljujoč novim družbenim gibanjem. Pridružilo se jima je nekaj znanih aktivističnih imen, bile so zelo posebne ne le v Jugoslaviji, temveč tudi  v vsej vzhodni Evropi. Suzana in Nataša sta se spoznali pri gibanju Lilit, torej ni ena drugo »zapeljala« in jo pripeljala tja. Spominjali sta se, koliko  butastih novinarskih vprašanj sta morali pogoltniti,  recimo katera pravzaprav kuha, pa katera je prevzela vlogo moškega …

Še zmeraj pa dobivata vprašanja o tem (nisem bila izjema), zakaj nas pravzaprav tako zelo vznemirja seksualnost drugih. Kaj te pa briga, kaj in s kom počne nekdo v postelji? No, ni čisto tako, sta se nekoliko utrujeno posmejali. Gre pač za običajno odkritost med ljudmi, ki skupaj živijo in delajo. Si predstavljate ponedeljek, ko vsi pripovedujejo, kako so preživeli nedeljo, kje so bili, kaj so počeli, nerazkrita lezbijka pa čemi v kotu in ne upa povedati, kaj se je njej dogajalo. Lahko pa se zlaže. In prav v tem je ves smisel razkrivanja – živeti odkrito in normalno kot vsi, si zaupati, poiskati nasvet in pomoč ter se tudi  ponorčevati iz sebe. Čisto preprosto vprašanje »kaj pa ste vi počeli v nedeljo« je lahko nekaj zelo običajnega ali pa nekaj zelo stresnega in bolečega. 

Kako se bo iztekel referendum, ki ga ne bi smelo biti, ker večina odloča o zelo občutljivih človekovih pravicah manjšine, kot je ta, koga smeš ljubiti? Vprašanje je, ali je RKC, ki bi morala biti ločena od države, pa to očitno ni čisto res, dovolj močna, da bo s pomočjo nekaterih strank in gibanj pripeljala na volišča petino državljanov, je razmišljala Nataša. Velik miselni preskok je, da zdaj ljudje pač vedo, da se za izenačenje pravic ne more boriti le manjšina, ampak predvsem večina, smo modrovale. Gejem in lezbijkam so se v boju pridružili njihovi sorodniki, prijatelji, znanci, pojavljajo se tudi verne mame, ki se borijo za usodo svojih homoseksualnih otrok in na referendumu vsekakor ne bodo glasovale proti. Kako bodo reagirali zadrti nasprotniki družinskega zakona, ko jim bo morda nekoč njihov otrok skušal dopovedati, da ljubi osebo istega spola? Sam bog ve.

Kakorkoli že, premalo je, da se imamo za demokrate, hkrati pa prepuščamo drugim, da glasujejo namesto nas, sta rekli obe. Spravite se torej glasovat!

Zarja št. 26, 15. 12. 2015