»Imam višje in zahtevnejše standarde pri svojih načelih kot George Washington. On ni bil sposoben lagati, jaz pa sem, ampak nočem.« Mark Twain
Ker nas berete, najverjetneje ne mislite – spet domnevam –, da z naših strani kapljata bledorožnata in rdeča propaganda. Sklepam torej, da delite naše vrednote. Predvsem tole: živi in pusti živeti.
Domnevam tudi – in tule sem že zelo drzna –, da ste v nebrzdanem izbruhu želje, da bi mislili s svojo glavo, morda celo prebrali zakon, o katerem se bo glasovalo na referendumu. Pač, vseh osem členov Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR-D. In torej veste, da je ves ta nedostojni cirkus eksplodiral zaradi prvega člena tega zakona, ki pravi, da se EN STAVEK v starem zakonu spremeni tako, da se po novem glasi takole: »Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb.«
En stavek. To je to. Zaradi tega smo si v laseh. Niti besede o tem, da bi mimoidoči homoseksualci z blagoslovom države trgali otroke iz varnega naročja staršev, da bi socialni delavci jemali otročiče jokajočim dedkom in babicam ter jih nosili lezbijkam, nič o metanju besed »oče« in »mama« iz šolskih učbenikov, ali o tem, da zdaj neplodni heteroseksualni pari ne bi mogli več posvajati, ali celo o domnevnih šestih brezplačnih umetnih oploditvah. Nič. In začuda nič o tem, kar naj bi po neki anketi verjelo sedem odstotkov zgroženih Slovencev: da se po novem moški in ženska ne bosta mogla več poročiti.
In če ste ga brali, ste verjetno prišli do takega zaključka kot mi, da namreč ta zakon nikomur nič ne jemlje, temveč samo omogoča vsem, ki se imajo – magari nekonvencionalno – radi, da so skupaj. In da so deležni vseh pravic, ki izhajajo iz tega. Samo to. Ne gre za otroke – kakšna bedarija! –, za ljubezen gre. In da torej tisti, ki gre in glasuje proti, v resnici nikogar ne zaščiti – ker ni nihče ogrožen, niti malo –, temveč samo nekomu nekaj vzame. Nekaj, česar mu sploh ni imel pravice jemati.
Tule je kleč: čeprav podpiramo zakon, se je zdaj treba odločiti, ali bomo šli na referendum. Odkrito vam povem, hudo me je krotovičil dvom – naj ostanem ali grem? Močno sem se nagibala k temu, da bi ta nedostojni, nepotrebni, neumni referendum bojkotirala, ker me globoko žali. Zakaj bi se pustila sprehajati peščici nazadnjaških fanatikov, ki so za dosego svojega prav pripravljeni lagati in zavajati? Zakaj bi z odhodom na glasovanje dajala legitimnost tej farsi? Meni konec koncev ni treba nič dokazovati, oni so tisti, ki morajo zbobnati 343.000 in drobiž istomišljenikov. Njihove zadnje obupane poteze, mrhovinarska zahteva po odštevanju nedavno umrlih, da bi se zahtevana kvota za nekaj glasov znižala, pa tisti patetični videospoti – ki takoj dobijo duhovito parodijo –, kažejo, da mislijo, da bodo tole partijo izgubili.
Tudi jaz mislim, da jo bodo. Ankete kažejo, da bo udeležba bržkone slaba. Kar pomeni, da ne bodo dosegli kvoruma in bo zakon obstal. Ampak veste kaj? Jaz bom šla kljub temu. In glasovala po svoji vesti. Vzemite to kot moj dvignjeni sredinec – nedamsko, vem – vsem, ki hočejo s svojimi lažmi drugim nekaj vzeti. Za ljubezen gre. In sem menda cinik, ampak ne glede na kombinacijo spolov je ljubezen vedno ljubezen, menim. In jo branim.
Revija Zarja št. 26, 15. 12. 2015
