Pa še tisto, kar naj bi bilo drugačno in pozitivno, temelji na stiskah, pomanjkanju, revščini. Ob koncu leta tisti, ki nabirajo denar za one, ki nimajo, kar v vrsti stojijo za programski prostor. Same nabirke. Včasih se tudi jaz sprašujem, ali je mogoče, da je toliko otrok brez najnujnejšega in da toliko staršev vidi edino možnost zanje v dobrodelnosti. Ali pa je vendarle tudi res, da je prošnja za pomoč postala nekaj povsem vsakdanjega. Potrebe so različne, ene so elementarne, druge pač ne. Saj veste, v resnici marsikaj, kar si želimo, ni ravno nujno, celo brez mobilnega telefona, prenosnika in televizije bi šlo. Včasih celo bolje.
A mojstri prodaje so med največjimi mojstri svojega posla. Kako naj jaz, ki mi ni hudega, sodim neko mamo, ki v oddaji, v kateri nabirajo denar za otroke, pove, da bi rada boljši pralni stroj. Kako naj viham nos nad željo, da si želi tudi televizor in računalnik, pač zato, da sošolci njenih otrok ne bi vedeli, da oni tega nimajo. Ona ve, da bi se otroci raje odrekli kruhu kot tem statusnim simbolom, ki med vrstniki veliko štejejo. Celo toliko, da tiste, ki jih nimajo, kruto izločijo. Saj vemo, že dolgo se prijatelji ne lepijo na pridnost in znanje. Če so se sploh kdaj.
Sama gotovo nisem imuna za potrošništvo. Bili so časi, ko sem se znala s kakšnim nakupom nepotrebnih reči prav lepo potroštati. Ena majica je bila dovolj za boljše počutje. Še boljši so bili kakšni povsem neuporabni gospodinjski pripomočki. Polno klet jih imam. Sem pač bolj hrčkaste sorte in redkokdaj kaj zavržem. Mož mi je postavil že nekaj ultimatov, ker on nima kam s svojo kramo. Saj veste, kako je to. Tisto, kar ima on, je nujno potrebno, tisto, kar imam jaz, je pa šara. Saj ne rečem … Pa vendar se ne dam!
No, na srečo zdaj oba v glavnem živiva od pokojnine in povem vam, da je to eden boljših instrumentov za omejevanje pretiranega potrošništva. Zelo hitro ti je jasno, da toliko cunj, kot jih imaš, do smrti ne boš ponosil, tisti pripomočki pa bodo tudi za večno ostali v kleti, če že zaradi drugega ne, zato, ker z vsakim letom manj vem, kaj tam imam. Saj veste, kako je, ko v kuhinji ugotoviš, da moraš po nekaj v klet, tam pa se ti niti sanja ne, po kaj si prišel. In ponoviš vajo: kuhinja, stopnice, klet …
Kupujem torej precej manj, kot sem. A to ne pomeni, da ne gledam, kaj vse bi mi radi prodali. Kadar mi pridejo pod roke oglasna sporočila, se zabavam tudi s primerjanjem cen. No in to, vidite, je pa drugi zelo učinkovit pripomoček za samoomejevanje pretiranega kupovanja. Praviloma stvari, ki naj bi bile domnevno pol cenejše ali pa bi dobila dva izdelka za ceno enega ali kaj podobnega, ne kupim. Če se mi da, preverim ceno bodisi v konkurenčnem katalogu ali pa kar na spletu. In praviloma se izkaže, da je trgovec, preden je ponudil 50-odstotni popust, ceno krepko navil. Če mi ne verjamete, primerjajte »akcijske« ponudbe detergentov, kozmetike ali čistil. Vse te izdelke imajo praviloma vsi. Hitro boste ugotovili, za kakšne ovce nas imajo.
Še en mehanizem za ožemanje pa so najrazličnejše kartice, točke in nalepke. Najbolje delujejo tiste, s katerimi se potegujete za nekaj, kar obožujejo otroci. In tako vam v teh dneh eden od prodajalcev goriva ponuja otrokom všečno poslikano čajno skodelico. A pozor, ob ne vem koliko nalepkah morate za skodelico še vseeno plačati domala tri evre! Brez nalepk pa naj bi bila vredna kar 9,99 evra??? Si predstavljate? Verjetno je iz Kitajske, a iz kitajskega porcelana zanesljivo ne! Vendar deluje. Ko sem po spletu iskala cene tovrstnih praholovcev, sem zasledila celo povpraševanje po teh nalepkah. Res, dodobra so nas pogruntali vsi ti trgovci z našimi novci. Nastavili so nam pasti, v katere cepamo kot muhe.
Pa saj ne pridigam le vam, tudi sebi vbijam v betico, ker vem, da je včasih trda kot beton. December je kot nalašč za to.
