Teroristični napadi plašijo. Francija je blizu. Včeraj tam, danes tu. Se bomo zganili res šele takrat, ko bo počilo pred našim pragom, ko bo zakrvavelo naše srce? Kaj sploh lahko naredi mali človek, če sploh kaj? Čuteči ljudje se moramo povezati, pravi tudi Tomo Križnar, ker roboti so se že. In ne smemo se bati. Ker strah je najhujše orožje.

»Čuteči ljudje se moramo povezati,« je rekel Tomo. »Roboti so že povezani. Sicer pa zadnjega odgovora ne vem. Pri nas doma so nekaj let živeli prebežniki in vedno ni bilo lahko. To je druga kultura. Dobesedno so nas izrinili iz naše lastne hiše. Z Bojano sva poleti spala na trampolinu, najini hčerki pa v šotorih. Ko sva se z Bojano za nekaj časa potem umaknila v Postojno in se vrnila v Naklo, je bila hiša polna stvari iz trgovin. Najbolj me je bolelo, da so hrano metali stran. Kjer midva živiva, ni meje, ni žice, ni 'firnkov'. Oni so si dali odeje na okna, a to me ni motilo toliko kot odnos do stvari. Kadar gremo mi na tuje, se prilagajamo tujim kulturam, z našimi prebežniki, Sulejmanovimi otroki, pa ni bilo tako. Zahtevali so, da se mi prilagajamo njim. In ko je kapljala kozja kri iz hladilnika in sem jih prosil, da to malo počistijo, se je v njih že vnela jeza, češ, to je zato, ker smo črni. Motilo jih je tudi, da smo se na domačem vrtu poleti v bazenu namakali goli, in so nam očitali, da smo prostaki. Niso vzdržali, preselili so se v Ljubljano. A se pozdravimo, kadar se srečamo. Je pač tako, mi smo skušali ohraniti svojo kulturo, oni pa svojo.«

A ne glede na to verjameta v rešitve, tudi možno sobivanje, še raje pa to, da rešujemo problem tam, kjer je nastal, ne pa njegovih posledic. Zato se sredi decembra vračata v Afriko in nadaljujeta svoje poslanstvo. Onadva žrtvujeta življenje zato, ker verjameta, da je treba za ljudi v Afriki spet ustvariti razmere za življenje, da bodo lahko živeli tam, pili čisto vodo in se ne skrivali pred bombami. Hočejo samo preživeti.

Članek v celoti preberite v Zarji, št. 23, 24.11.2015