Indijka Arundhati Roy, znana aktivistka za pravice narave in ljudi, je leta 2010 zapisala: »Tisti dan, ko bo kapitalizem prisiljen prenašati nekapitalistične družbe v svoji sredini in priznati omejitve v svojih prizadevanjih po prevladi ter ko bo prisiljen priznati, da njegove zaloge surovin ne bodo neskončne (ker je planet omejen), bo dan, ko bodo napočile spremembe. Če za svet sploh še obstaja kakšno upanje, ga ne bomo našli v sejnih sobah vlad ali v poslovnih stolpnicah korporacij. Upanje živi ozemljeno na tleh in objema ljudi, ki se vsak dan bojujejo za svoje gozdove, gore in reke, ker vedo, da gozdovi, gore in reke varujejo njih. Prvi korak pri preoblikovanju sveta, ki se je strahotno spridil, bi bila ustavitev zatiranja tistih z drugačnim pogledom – s pogledom, ki sega onkraj kapitalizma in komunizma. S pogledom, ki pomeni popolnoma drugačno razumevanje tega, kar sestavlja srečo in izpolnitev človeka. Če hočemo doseči ta filozofski prostor, moramo nameniti nekaj fizičnega prostora preživetju tistih, ki so morda videti kot varuhi naše preteklosti, v resnici pa so naši vodniki v prihodnost.«

Da, resnično, upanje živi le v ljudeh, ki so ohranili stik s svojim bistvom, s tistimi, ki ponovno ozavestijo čustveno razpoloženje otroštva. Edino ti so vzpostavili dialog z vsebinami kolektivnega nezavednega in jih vnesli v zavest. Kolektivno nezavedno je podedovano. Vsebuje modrost in izkušnje neskončnih stoletij, v katerih ni bilo monoteističnih religij niti ideologij, zato je edinstven vodnik.

Individualizacija je le za redke, za tiste, ki niso dovolj ustvarjalni, pa je bolje, da ostanejo v konformizmu. Carl G. Jung v svojem življenjskem delu Rdeča knjiga piše: »Moramo verovati v dostojanstvo človeka, ki ni nujno konformistična ovca. Če pa je vseeno ovca, mu pustimo njegov prav in njegovo dostojanstvo ovce, saj zakaj pa bi morali iz ovc narediti ljudi? Obstaja dovolj ljudi. Toda sporočilo ovcam je nedvomno: če kri, ogenj in kriki groze napolnijo ta svet, boste prepoznali sami sebe po svojih dejanjih. Napijte se krvavih grozot vojne, nasitite se ob ubijanju in uničevanju, nato se vam bodo odprle oči. Na široko odprle. Takrat boste spoznali, da ste kot človek del človeštva in imate zato v celoti človeštva takšen delež, kot bi bili celo človeštvo. Če premagaš in ubiješ sočloveka, ki deluje proti tebi, si ubil tega človeka tudi v sebi, s čimer si ubil košček svojega življenja. Duh umrlega ti sledi in ti ne pusti živeti mirnega življenja.« Tisti, ki nekoga ubije, izkoplje dva grobova.

 Kdor uničuje, bo tudi sam uničen!

Kakšne muke morajo priti nad človeka, da se bo pri sočloveku odpovedal svojemu pohlepu po moči?  Koliko krvi mora še preteči, preden se bodo človeku odprle oči in bo videl svojo lastno pot ter se zavedel svojega lastnega bistva? Kdaj bodo ljudje spoznali,  da živijo sami s sabo in ne na račun svojega bližnjega? Tisti, ki želijo osvajati, potrebujejo orožje. Toda kaj si želijo osvojiti? Kos celine, neko deželo? Nikoli ni nobeden ničesar osvojil za dolgo. Kaj hitro se je njihova moč spremenila v prah, kajti smrti niso nikoli premagali niti največji osvajalci. Nihče nikdar. Zato ne bodite norci in odložite orožje! Vsak, ki si za cilj vzame uničevanje, je bil in bo pokončan zaradi samouničenja.

Toda ljudje se med seboj pobijajo in nenehno iščejo razloge za svoje početje. To počenjajo, ker ubogi po duhu ne vedo, kaj bi lahko počeli drugega. Ker pa so vajeni, da ne počnejo ničesar, za kar ne znajo navesti razlogov, so si izmislili razloge, ki jih silijo, da še naprej morijo. Nehajte že enkrat, saj ste ob pamet! To je norost!

Ne nasedajmo norcem v kravatah, talarjih ali turbanih!

Vse gorje na svetu se zgodi, kadar ljudje nasedajo norcem v kravatah, uniformah, talarjih in turbanih ter se bojujejo za njihove interese. Izgubiti prihodnost ni isto kot izgubiti volitve ali nekaj točk na borzi. Le ljudje lahko izgubimo prihodnost, oblastniki pridejo in izginejo, mi pa ostajamo in z nami naši otroci ter njihovi vnuki. Mi ustvarjamo in živimo zgodovino, ne pa nasilneži in mogočniki. Ali mislijo, da bo devetindevetdeset odstotkov v nedogled prenašalo enoodstotno manjšino globalnega semnja ničevosti? Ničevosti, ki vse ljudi prek uničevanja popelje v samouničenje.

Toda kaj je to, kar prinaša rešitev? Carl G. Jung nam ponuja odgovor: »Vedno je nekaj prastarega in prav zato novega, kajti nekaj davno minulega, kar se danes znova vrne v spremenjeni svet, je nekaj novega. Roditi v neki čas to, kar je prastaro, je stvaritev. To je stvaritev novega in to nas odreši. Duša človeštva je kot veliko kolo, ki se kotali po poti. Zato spet priteče vse, kar je kadarkoli bilo, in kar je kadarkoli bilo, bo znova obstajalo. K bitju, ki premika kolo naprej, spada, da se to, kar je preteklo, spet vrne. Ni smisel v neskončnem vračanju enakega, ampak v načinu njegovega ponovnega stvarjenja v času.« Niz najžlahtnejših misli človeštva sega od Goetheja, preko Nietzscheja in Spenglerja do Junga. Vse prežema zamisel večnega vračanja in potovanja človeka k sebi. To je religioznost onstran religij.

Nič ni novega pod soncem!

Jungove besede so nenavadno podobne sporočilu Pridigarja, najkontroverznejše knjige Biblije:

Kar je bilo, bo spet,

  kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,

  nič ni novega pod soncem.

  Kaj je, o čimer bi se reklo,

  »Glej, to je novo!«

  Bilo je že zdavnaj, v vekih,

  ki so bili pred nami.

Vsem pohlepnežem, sebičnežem in mogočnežem poklanjam še en odlomek Pridigarja: »Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel. Ničesar si ne bo vzel za svoj trud, ničesar ne bo v njegovi roki, ko bo odhajal.«

Ničesar ne boš osvojil za dolgo, ubogi mogočnež. Že jutri se bo tvoja moč spremenila v prah, kajti smrti ne boš nikoli premagal.  To govori nezavedno tudi v mogočniku, saj o svoji moči nihče ne govori glasneje kot ta, ki se mu majejo tla pod nogami. Njegova duša je umrla pred njegovim telesom.

Tudi konformistom se majejo tla pod nogami. Konformist se prepričuje, da je namera, kar lahko predvidi, in volja, da doseže predvideni cilj. A od kod naj vzame cilj? Vzame ga od tega, kar mu je trenutno poznano, zato postavi sedanjost na mesto prihodnosti. Toda na ta način ne more doseči prihodnosti, ampak umetno ustvarja trajno sedanjost. Vse, kar bi rado prekinilo to sedanjost, občuti kot motnjo, ki jo poskuša odriniti, da bi s tem ohranil svojo namero. Tako izključi napredovanje življenja, s tem pa samega sebe obsodi na životarjenje. Biti konformist je cilj ljudi brez ciljev.

Vsak naj išče in najde svojo pot

Druga skupina so ljudje, ki živijo po zgledih, ki pripadajo drugim ljudem. Tudi pri njih ni življenja. Če živite po zgledu, živite življenje svojega zgleda, toda kdo bo živel vaše življenje, če ne vi sami? Zatorej živite sami sebe in po poti življenja naj vas vodi hrepenenje! Vsak naj išče in najde svojo pot.

Norosti duha tega časa se ne moremo odrešiti tako, da povečamo svojo pamet, ampak da sprejmemo to, čemur se naša pamet najbolj upira, namreč preprostost. Pamet se druži z namero, preprostost ne pozna namere. Pamet morda za kratek čas osvoji svet, preprostost objame dušo v brezčasnosti. Če izberete slednje, potem je vaše delo onstran grozot tega sveta. Ni bolj hinavske vlačuge, kot je intelekt, ki nadomesti srce.  Si že preštel(a) morilce med znanstveniki?

Človek živi v dveh svetovih. Svet notranjega je tako neskončen kot svet zunanjega. Človek ne spada samo v vsiljen svet ideologij in dogem, ampak tudi v čudežni svet svoje duše. Ali ni svet zunanjega postal že tako strašljiv, da se vam je priskutil? Zakaj se predajamo zaslepljenosti največjih vraževerij v zgodovini? Do kdaj bomo vlačili les na grmado, na kateri bomo zgoreli? Če bomo služili norostim tega časa, bomo ostali brez preteklosti in brez prihodnosti. Moramo se naučiti živeti v sožitju z naravo in skupaj kot bratje ali pa bomo skupaj izumrli kot ponesrečen poskus evolucije.

Anton Komat, Umetnost preživetja, Zarja št. 23, 24.11.2015