V Medžugorje se ne zgrinjajo samo verniki, ampak tudi radovedneži, ki (še) ne potrebujejo božje tolažbe, in med temi smo navadno tudi novinarji. Vsem je takoj jasno, da so čustva verujočih – mnogi prihajajo od zelo daleč – pristna in globoka ter da brezmejno upajo, da bodo njihove priprošnje uslišane. Koliko bolečin, bolezni in tragedij se je v skoraj treh desetletjih nagnetlo okrog cerkve in betonskega križa na bližnjem hribu, kjer naj bi se prikazovanja device Marije začela! Seveda pa so se dogajale tudi druge reči, ki nimajo veliko zveze z vero, z denarjem pa. Zanimivo je, da je prav blizu božje poti mestece Gabela, pod katerim naj bi ležala Homerjeva Troja, na poti med Sarajevom in Zenico pa »odkrivajo« starodavne piramide …Kdor verjame, naj gre pač pogledat.
Jaz sem šla, pet let po tistem, ko so se začela v Medžugorju Marijina prikazovanja, v Katoliški cerkvi pa prepir, ali res gre za čudež ali za goljufijo. A o tem nekoliko pozneje. Bilo je sredi junija 1986, mesec in pol po tistem, ko je v Černobilu razneslo jedrsko elektrarno. Že takrat je bilo normalno mislečemu jasno, da nora Juga ne more več zelo dolgo obstajati, saj so imeli v posamičnih republikah zelo raznolik odnos do radioaktivnega sevanja: pri nas so sicer opozarjali, naj ne nabiramo nekaterih vrst gob, posevki lahko rastejo naprej, na Hrvaškem kakšne radioaktivnosti niso zaznali in se ni dogajalo nič, Hercegovci pa so prav takrat zakopavali v velike jame zgodnjo radioaktivno zelenjavo in breskve …
Medžugorje. Pet let po začetku čudežnih prikazovanj se Marija še ni prikazala vsem Medžugorcem, saj so živeli skromno in jim je uspelo komaj kaj iztržiti od množice božjepotnikov, ki so se vozili tja večinoma z avtobusi, malico pa so si prinesli s seboj. Kraj je premogel montažni bife s sendviči in pijačo, trgovino s kruhom, konzervami in svežimi šampinjoni (gojili so jih čez cesto), pipo s tekočo vodo v parku pred cerkvijo in dve stranišči na počep, zbiti iz lesonita. Domačini so prodajali domače izdelke, največ pletenine, vezenine in drobne lesene predmete kar na pokrovih razmajanih avtomobilov. Po odpustke – božje podobice, kipce, sveče, rožne vence – pa je bilo treba v župnišče; tam sta vse to prodajala menih in nuna, ob katerih ti je vzelo sapo – visoka, vitka, lepa, nasmejana. Kot da bi ju vzel iz kakšnega filma.
Spovednice v cerkvi so bile na navaden delovni dan polne, zato so fratri spovedovali kar zunaj, na pločniku. Tam so bili razpostavljeni kuhinjski stoli in pručke, ob njih pa je na kartonu pisalo, v kakšnem jeziku spovedujejo.
Večino obiskovalcev so turistične agencije pripeljale iz obmorskih krajev, največ iz Dubrovnika, saj v Medžugorju niso imeli kje prespati. A ni bilo dolgo tako. Že takrat so sredi polj, posejanih s pšenico in tobakom, rasle ogromne hiše iz zdomskega denarja in kakšno leto pozneje so jih že uporabljali, za kar so bile zgrajene.
Zdaj v Medžugorju ni težko dobiti prenočišča, cene niso pretirane, jesti je mogoče v množici restavracij in bifejev, kraj pa ima tudi vse tisto, kar imata Lurd in Fatima – nepregledno število trgovinic in kioskov s spominki. Medžugorčanom je padla sekira v med, godrnjajo po revnih krajih Bosne in Hercegovine.
V čem je problem? Tudi Cerkev ima svoje štorije in baldorije, bi rekel Mlakar, in prikazovanja v Medžugorju so že od vsega začetka problem. Brezmadežna se je začela prikazovati šestim otrokom približno takrat, ko je hotel mostarski škof preurediti fare, medžugorski frančiškani pa so se temu uprli, saj bi jim iz rok spolzela bogatejša območja. Mnenja o tem, ali je bil najslavnejši menih na Balkanu Tomislav Vlašić takrat že pomočnik medžugorskega župnika ali pa je prišel šele pozneje, so deljena, vsekakor pa se je o prikazovanjih izvedelo šele takrat, ko je postal duhovni vodja šestih otrok, ki so imeli videnja praktično vsak dan. Videnja so se s hriba preselila v zakristijo in Vlašić je svetu po otrocih sporočal Marijine dobre misli in obljubo, da jim bo posredovala deset skrivnosti Cerkve, sveta in življenja. Med sporočili so bila tudi taka, zaradi katerih se bogovi in svetniki navadno ne trudijo priti na zemljo: Mati božja je recimo naročila, naj ostane medžugorska fara takšna, kot je. Lahko si mislimo, kako je bil mostarski škof navdušen! Problem je v tem, da so za legalizacijo videnj in čudežev najprej pristojni najvišji lokalni cerkveni dostojanstveniki. Mostarski škof od vsega začetka trdi, da so videnja v Medžugorju goljufija, in ima seveda veliko možnosti, da o tem prepričuje tudi pristojne komisije v Vatikanu. Prejšnji papež je bil do videnj modro skeptičen (treba je raziskati), zdajšnji pa očitno odklonilen, čeprav božjepotništva ni prepovedal oziroma razglasil za krivoverno. Zadeve ni mogoče do konca raziskati, dokler videnja trajajo, pravijo skopa poročila iz katoliške prestolnice, nikakor pa ni verjetno, da bi bilo tooooliko videnj. V 28 letih se jih je nabralo več kot 40.000 …
VEČ V JANI, št. 37, 15. september 2009
Tekst: Sonja Grizila
