Prejšnji torek se je zgodilo, kar so mnogi napovedovali že dolgo – le da niso natančno vedeli, na katerem koncu države bo počilo. Ko so ob deseti uri v Gorenjevem obratu pralnih strojev nekateri delavci prejeli svoje plačilne liste in uzrli uborno vsoto, se je zgodila verižna reakcija: spontan protest delavcev, kakršnega v Velenju ne pomnijo vsaj 30 let. In to v času, ko mesto praznuje 50 let in odpira novo, veliko avtobusno postajo ter še večji nakupovalni center. Zadnja dva meseca se je vzdušje med delavci v Gorenju, tem stebru slovenskega gospodarstva, izrazito slabšalo. Zaradi recesije si je bilo treba zategovati pas in delavci so to nekaj mesecev še razumeli. Zdaj niso več mogli – s 400 evri in manj se ne da živeti!

Gorenje je že od nekdaj veljalo za zgledno podjetje, v katerem so se delavci počutili varne. Plače so bile redne, delovne razmere urejene, regresi izplačani. Plače so sicer še vedno redne, vendar je zloglasna recesija klestila tudi v Gorenju. Vodilni, ki imajo neposreden in vsakodneven stik z delavci v proizvodnji, so zadnja dva meseca opozarjali vodstvo Gorenja, da se vzdušje med delavstvom slabša in da utegne eksplodirati. »Narod je bil živčen in kot tempirana bomba, vodstvo pa zaslepljeno in ni verjelo, da lahko pride do takega upora,« pove anonimni sogovornik. Zato čudenje in zgražanje uprave, češ da niso o nezadovoljstvu vedeli nič, ni primerno. Če si v Šaleški dolini prisluhnil delavcem, ti je bilo hitro jasno, da so izredno nezadovoljni in v stiski. »Ko se zdaj odpravljaš v Gorenje v službo, imaš občutek, kot da greš na pogreb. Vsi prestrašeni, deležni dnevnih groženj, Gorenje je postalo podjetje gajžle, ne pa dobrih odnosov,« se lahko prebere na najbolj obiskanem velenjskem spletnem forumu. »Delavci smo morali biti tiho. Če si kaj rekel, so te prestavili drugam ali dali na čakanje. Verjemite, da se v hali, za trakom, dogaja hud mobing. Če si hotel imeti vsaj tistih 400 evrov, si bil pač tiho.«
Vodstvo torej ni hotelo videti in vedeti – verjetno so mislili, da bodo s pogovori že umirili morebitne razgrete strasti posameznikov ali rahlo brcanje sindikata. Niso pa pričakovali vsesplošnega, spontanega in nenadzorovanega gneva. Zgodil se je upor iz obupa! Delavci niso zaupali več nikomur: ne razumejo, kako bi si lahko še bolj zategnili pas, vodstvo si ga pa ne, poleg tega se jim je izneveril še sindikat. Ta je pozabil, da se lahko delavci uprejo tudi brez njega. In očitno še vedno velja: plača se dviguje s stavko.
 

Podpira nas vsa Slovenija. Ko smo se drugi dan protesta pripeljali pred Gorenjevo stavbo na Partizanski v Velenju, sem imela cmok v grlu. Bolečina nekje v drobovju te kljuva in najraje bi zajokal – zaradi vseh krivic, ki se dogajajo. Množica ljudi, enotna in usmerjena v en sam cilj: bojevati se za boljši jutri. »V Gorenju delam več kot 20 let in nikoli nismo bili tako enotni kot zdaj. Naučite se kaj od nas. Ponosen sem, da sem del skupnosti, ki se je prva po 30 letih v Sloveniji tako množično uprla.« Gorenjski delavci so si s svojim nenadnim dejanjem pridobili izjemne simpatije in podporo iz vse Slovenije.
S ceste, ki pelje mimo tovarne, se je neprestano slišalo glasno hupanje mimo vozečih vozil; nekatera so zavila na krožišče pred Gorenjem, potrobila delavcem v pozdrav in podporo, množica pa je to nagradila s ploskanjem in mahanjem. Podporo so jim prišli izražat člani družine, someščani, nekateri rudarji na poti iz službe, celo nekdanji upokojeni delavci. »Kar vidite pred Gorenjem, je mišljenje celotnega Velenja. Vsi jih podpiramo in razumemo! Vsak pozna koga, ki dela v Gorenju. Moja sestra zaradi prenizke gorenjske plače ne more dobiti kredita,« pove mlad velenjski fotograf.
Začela se je šola, september je z vso silo potrkal na vrata. »Za dva otroka sem samo za delovne zvezke plačala 200 evrov. Kje je še vse preostalo?!« pravi delavka, ki s sodelavci sedi na robniku krožišča pred podjetjem. Njen mlajši kolega razloži: »Ko so se zaradi recesije začele nižati plače, so ljudje to stoično sprejeli.  Morda je kdo še imel kje kakšno rezervo, po dveh mesecih pa rezerve ali bornih prihrankov zmanjka. Ampak si rečeš: »Dobro, si grem dvignit limit.«  Čez dva meseca pa ne moreš več naprej: greš po hitri kredit, vendar si mesec pozneje že tako zakreditiran, da preprosto omagaš. Morda si še od koga sposodiš in upaš, da se bo dohodek le dvignil. A iz meseca v mesec toneš globlje. Zdaj so ljudje tako obupani, da so šli na cesto – izgubiti nimajo več česa! Bodimo realni, v službo pač hodimo zaradi denarja. Če si dobro plačan, prideš z veseljem delat in svoje delo boš veliko bolje opravil, bolj se boš potrudil za dobrobit podjetja. Če pa nimaš denarja, postaneš apatičen, saj delo nima več nobenega smisla – začneš razmišljati: zakaj bom delal in sestavljal dober gospodinjski aparat, če mi pa tako slabo plačujejo?«

Več v Jani, št. 38, 22. 9. 2009