Zgodbe

Vlasta Jeseničnik z Haitija

Jana
26. 1. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Vlasta Jeseničnik naravnost z Haitija: katastrofa je že na prvi pogled apokaliptična, njeno razsežnost pa dojameš, šele ko si tam.

Če bi pekel obstajal, bi imel prav gotovo podobo Haitija. Medijsko spremljanje ene največjih naravnih in humanitarnih katastrof zadnjega časa je bilo pretresljivo tudi za najtrdnejše osebnosti. Že tretji dan je v od vseh pozabljeno najrevnejšo državo na zahodni polobli uspelo priti tudi Slovenki, dopisnici RTV Slovenija iz Washingtona Vlasti Jeseničnik, 44-letni novinarki, ki ste jo zaradi njenega poročanja iz afganistanske in čečenske vojne izbrali tudi za Slovenko leta 2001. Iz prve roke nam je zaupala, v kako težkih razmerah in kako čustveno naporno je bilo tokratno poročanje o katastrofi, ki je že na prvi pogled apokaliptična, njeno razsežnost pa dojameš, kot je povedala, šele ko si tam.

- V Sloveniji spremljamo vaše poročanje in videti je, kot da bi poročali iz pekla. Kako vi osebno doživljate haitijsko katastrofo?
Prizori z ulic Port au Princea so apokaliptični. Ruševine, trupla, ljudje, ki živijo v ogromnih šotorskih naseljih, ki so zrasla na dvoriščih, v parkih in na ulicah porušenega mesta, ranjenci, ki ležijo na prostem s hudimi poškodbami in amputiranimi udi, kupi smeti, smrad, ki se širi iz ruševin, pod katerimi so pokopane žrtve potresa ... Ljudje kuhajo in se umivajo na prostem, vožnja po mestu, v katerem javni transport ne deluje, je zaradi betonskih plošč in kupov kamenja zelo otežena, cene moke, riža in bencina so se podvojile. Port au Prince se je spremenil v velikansko šotorsko naselje, v katerem si skušajo ljudje, ki so preživeli katastrofalni potres, življenje urediti po najboljših močeh.
- Kaj vas je najbolj ganilo v zadnjih dneh in kako zdržite ta hudi čustveni pritisk zaradi vseh grozot, ki jih vidite? Kakšni boste prišli domov po tej tragediji?
Najbolj se bom spominjala ranjenih otrok, ki jim je težko razložiti, kaj se je zgodilo … Otrok, ki jokajo in kričijo od bolečine, ko jim skušajo zdravniki pomagati. Razsežnost katastrofe lahko dojameš šele, ko se voziš po porušenem mestu, mimo improviziranih šotorskih naselij, v katerih bodo ljudje živeli več mesecev. Grozljivi so bili prizori na stotin razpadajočih trupel, ki so na cesti ležala več dni in ki jih je na ulicah in dvoriščih na obrobju mesta še vedno mogoče videti.

Tekst: TINA HORVAT, foto: REUTERS, arhiv VLASTE JESENIČNIK

Več v Jani št. 4, 26. 1. 2010.