Konec leta 1942. Vojna je v polnem razmahu, ljudi ženeta sovraštvo in strah. Lojze Grozde, študent, doma iz Zgornjih Vodal pri Tržišču na Dolenjskem, globoko verni častilec Marije, član Katoliške akcije, se od sorodnikov iz Ljubljane za praznike vrača domov. S knjigami in podobami, ki govorijo o njegovi veri, in z dovolilnico za pot, ki v času italijanske okupacije tega območja ni dana vsakomur. Zato je sumljiv in nazadnje zato tudi usmrčen. Letos junija ga bo, mučenca, Vatikan razglasil za blaženega. Drugega Slovenca po Antonu Martinu Slomšku.

Voz, na katerem se pelje, v bližini Mirne na Dolenjskem ustavijo partizani. Lojzeta odvlečejo, se nad njim za silvestrovo leta 1942 grozovito izživljajo, pravijo cerkveni viri, nato ubijejo in zavržejo pod skalami v gozdu v bližini Mirne ob potoku Verjaščica. Njegovo truplo marca leta 1943 po naključju najdejo tamkajšnji otroci. Bojda mehko, nerazpadlo. Čudež.
Veliko let pozneje, takoj po osamosvojitvi Slovenije, verski krogi Lojzetovo mučeništvo in njegov domnevni umor zaradi sovraštva do vere sporočijo Vatikanu, ki začne postopke beatifikacije za blaženega. Šele drugega Slovenca po Antonu Martinu Slomšku. Preverjanje Vatikana traja dolgo, a Lojze Grozde bo 13. junija na slovenskem evharističnem kongresu razglašen za blaženega. Čast, izjemno pomemben dogodek za slovenske kristjane, ki pa vendarle še vedno buri duhove.
Ni sporno, ali so ga partizani usmrtili. Res so ga. Sporno pa je, ali so ga borci Gubčeve brigade pred smrtjo zares tako zverinsko mučili in se v gostilnah in Sokolskem domu na Mirni izživljali nad njim, kot pravijo cerkveni viri, ali pa je bil mladi Lojze v resnici belogardistični vohun, ki je v krutih in neizprosnih vojnih časih zato pač moral umreti.
Zgodbe o Lojzetovem mučeništvu je po dolgoletni raziskavi zanikal na primer borec Gubčeve brigade Lado Kocijan. Krogi blizu Cerkve njegove ugotovitve odločno zavračajo. Papež Janez Pavel II. je Grozdeta omenil ob prvem obisku v Sloveniji leta 1996: »Božji služabnik Lojze Grozde je samo ena izmed neštetih nedolžnih žrtev komunizma, ki visoko dvigajo palmo mučeništva kot neizbrisen spomin in opomin. Bil je Kristusov učenec.«
Leta 1992, ob petdeseti obletnici Grozdetove smrti, je Cerkev na Slovenskem zanj začela postopek beatifikacije. Končan je bil leta 2003. Vmes je leta 1999 nadškof Franc Rode zahteval izkop trupla Lojzeta Grozdeta in sodnomedicinsko analizo. To pa vsaka stran razlaga po svoje. Za partizansko mučenja ni bilo, za cerkveno je bilo grozovito. Domnevno so mu odrezali desno uho in jezik, mu rezali jermene kože z živega telesa, ga ubili z udarcem po glavi … Druga stran trdi drugače: usmrtitev s strelom v glavo, poškodbe pa so posledica poznejšega izživljanja živali v gozdu, ne pa ljudi.
Resnica z dvema platema, a Lojze Grozde uradno ostaja mučenec. Kmalu razglašen za blaženega. Vatikan ve, kaj dela, je ena od misli Stanka Lazarja iz društva Zagon iz Tržišča, ki v svojem lokalnem glasilu tu in tam že nekaj let objavlja besedila o Lojzetu Grozdetu, mučencu iz njihovih krajev.
Bo njegova razglasitev za blaženega spremenila življenje v teh krajih? S tem vprašanjem smo se odpravili na pot med idilične dolenjske griče. V rojstnih Zgornjih Vodalah pri Tržišču živi eden od bratrancev Lojzeta Grozdeta. Tudi njemu je ime Lojze. Dobil ga je, ker je v družini, pravi, po vojni manjkal en Lojze. Rojen je bil po smrti svojega mučeniškega bratranca, leta 1945. To, da ima enako ime, mu pozneje, po vojni, ni koristilo, pravi. Bil je odrinjen, že pokojna mama mu je tedaj le težko razložila, zakaj. Sosed je bil borec Gubčeve brigade. Z njim nimajo veliko stikov. Pravzaprav nobenih. Drezanje v preteklost ni del njihovega življenja.
Lojze, po izobrazbi kovač, pa pek, dober v matematiki, ki je nazadnje delal kot paznik na Dobu, čeprav si je želel študirati filozofijo, a mu ni bilo dano, mi razlaga, da življenje tam v dolenjskih hribih sploh ni tako idilično. Politika dela svoje; tista, na katero prisegajo tamkajšnji kmetje.
Družina nima veliko prijateljev. Držijo se bolj zase. Na njihovi hiši je spominska plošča Lojzetu Grozdetu. Župnik jo je slovesno odkril leta 1999, če se ne motijo, takrat ko so izkopali Lojzetove ostanke. Bilo je veliko hrupa in besed, ampak ploščo so morali Grozdetovi nazadnje plačati in pritrditi sami. Takrat 20.000 tolarjev, mi pokaže račun. V kleti, kjer zdaj hranijo cviček iz svojega ne prav velikega vinograda, so cerkveni želeli urediti Lojzetovo spominsko sobo. Ja, prav, ampak kdo bo uredil in plačal za vse, kar je treba za to? Niso se dogovorili. Niti za Lojzetovo kapelo, ki jo je želela soseda postaviti pri sebi. Kar nad garažo, da bi bilo bolj praktično. Grozdetovi se s tem niso strinjali. Ni spoštljivo, pravijo, medtem ko ob obujanju spomina na svojega skoraj blaženega sorodnika postrežejo svoj odlični cviček. Pravzaprav njih nihče nič ne vpraša. Na slavje v Celje jih niso povabili. Kot da Lojze ni več njihov. K njim so pred leti prihajali duhovniki iz Vatikana, jih spraševali o vsem mogočem, potem pa nič več.
Lojzeta je takratna oblast milostno dovolila pokopati v Šentrupertu pri Mirni. Njegov grob je dolgo vzdrževal eden od bratrancev, plačeval zanj. Potem so mu ga cerkveni vzeli, saj je vendarle grob mučenca. Milostno so mu čez nekaj časa dali novega. Kaj češ, pravijo Grozdetovi. Z Lojzetom imajo pač cerkveni druge načrte. Glavni je ta, da njegove ostanke iz Šentruperta preselijo na romarski Zaplaz, hrib nad Trebnjem, ki mu pravijo dolenjske Brezje. Tamkajšnjo cerkev, že četrto na tem mestu, trenutno obnavljajo, razlaga žena tamkajšnjega mežnarja Anica Stopar. Oktobra, če bo vse po sreči, bo Lojze Grozde tam našel svoj mir. Ampak odbor se še usklajuje o tem, pravi. Menda se bodo končno le dogovorili.
Zaplaz je čudežen kraj. V bližini je studenec, pri katerem gluhi baje spet slišijo, slepi pa spregledajo. Med vojno je na Zaplaz v enem samem dnevu padlo 700 bomb. Tista za zakristijo čudežno ni eksplodirala in nihče ni umrl. Delavci pri obnovi še vedno pobirajo ostanke izstrelkov, mežnar Lado Stopar pa pri grabljenju med listjem še vedno najde ostanke bomb. Na Zaplazu je med vojno divjalo kar 27 hudih bitk. To je bila pač pomembna strateška točka, saj je bila med vojno v neposredni bližini meja med italijansko in nemško stranjo.
Zdaj je življenje tam mirno, idilično, ko bo Marijina cerkev obnovljena in v njej še Grozdetova kapelica, bo romarjev najbrž še več kot doslej. Imeti tam kapelo blaženega vendarle ne bo kar tako.
Pa četudi niso vsi tako trdno prepričani, da je Lojze Grozde, globoko verni študent, tudi pesnik in zagreti častilec Marije, zares umrl tako mučeniške smrti, kot pravijo cerkveni krogi.