Zgodbe

Vrnitev iz pekla

Simona Furlan
21. 10. 2010, 09.04
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Noben roman ali film si pred katastrofo v rudniku San Jose v Copiapu sredi čilske puščave ne bi mogel zamisliti takšne drame in tako srečnega, pravzaprav katarzičnega razpleta.

Sprva je bila le še ena v nizu številnih rudarskih nesreč, ki se vsak dan dogajajo po svetu.  Po dobrih dveh tednih je za svet takrat že tako rekoč pozabljena novica – ne pa tudi za družine pogrešanih rudarjev in na srečo tudi ne za čilsko oblast – spet zbudila zanimanje. Tedaj je namreč kamera na svedru, ki je po drobovju hriba iskal morebitno življenje, pokazala kosmat obraz in prepadle oči.  Živi so!

Rudarji, že 17 dni ujeti v peklu skoraj 700 metrov pod zemljo, so na površje poslali kratko sporočilce: živi smo, vseh 33 je na varnem. Po izbruhu veselja se je tudi na površju začela širiti tesnoba, podobna tisti v zasutem rovu: kako do njih? Jih sploh lahko še kdaj pripeljemo iz globine?
Takrat se je začela zgodba o reševanju, kakršni ni bil svet priča še nikoli v zgodovini. Pravzaprav ji  tudi ni mogel biti, saj še ni poznal ustrezne tehnologije, ki je nujna za uspešno reševanje.  Hkrati pa je bila zamisel, kako izvleči rudarje, genialno preprosta: zvrtamo dovolj široko luknjo, jo učvrstimo in v raketi podobni kapsuli enega za drugim izvlečemo na svetlo.
Vsi so vedeli, da bo trajalo: ujeti rudarji, njihovi svojci in prijatelji, reševalci. Toda nihče ni v teh dolgih dneh čakanja in tudi negotovosti izgubil upanja. Rudarji, ki so pod zemljo preživeli neverjetnih 69 dni, so ohranili zdrav razum. Psihologi pravijo, da zato, ker so se odlično organizirali, ohranjali rutino, se bodrili in dajali oporo tistim, ki jim je začelo zmanjkovati poguma. Zgovorno je bilo že to, da so nekateri rudarji po nekaj dneh začeli na površje pošiljali sporočila, naj jih psihiatri končno že pustijo pri miru. Ne izgubljajo razuma in so pri zdravi pameti. Oni so rudarji.
Zdaj so tudi zvezdniki, čeprav je energični Mario Sepulveda, zabavnik in neuradni tiskovni predstavnik rudarjev, lepo prosil, naj jih ne obravnavajo tako, ampak kot delavce, rudarje. Bodo fantje torej tudi zdaj, ko so na varnem, lahko ohranili razum in zdravo pamet?
Noben roman ali film, s katerim bodo želeli služiti tisti, ki o svetu in življenju rudarjev, kaj šele o grozljivem ždenju v brezupu sedemsto metrov pod zemljo nimajo niti najmanjšega pojma, ne bo mogel ujeti resnice. Ta bo, zlasti o prvih 17 dneh brezupa, ostala pod zemljo in v spominih rudarjev. Menda so sklenili pakt, da o nekaterih stvareh ne bodo govorili. In noben roman ali film si pred katastrofo v rudniku San Jose v Copiapu sredi čilske puščave ne bi mogel zamisliti takšne drame in tako srečnega, pravzaprav katarzičnega razpleta.
Dan, ko se je začelo reševanje, je pred televizijskimi zasloni združil ves svet. Na prizorišču je bilo okoli 2000 novinarjev iz 39 držav. Veliki dogodki seveda vedno zbudijo tudi veliko pozornosti. A navadno, pravzaprav vedno gre za tragedijo. Tokrat je šlo za lepo zgodbo. Za zgodbo o nikoli umrlem upanju, organiziranosti, predanosti, izjemnosti vseh vpletenih, pa tudi o mirnosti, s katero so se reševalci lotili akcije. Ne le da ni bilo treba čakati do božiča, kot so sprva napovedovali, še sama akcija je namesto predvidenih 48 ur trajala zgolj 22.
Bilo je, kot bi znova gledali pristanek na Luni. Še novinarji največjih TV-hiš, kot sta CNN ali BBC, so priznali, da so globoko in nejeverno vzdihnili, ko se jim je po zaslugi kar 14 kamer odprl pogled na dogajanje v rovu, kjer so toliko dolgih dni in noči živeli rudarji. Tudi to je bil dokaz, kako samozavestno in umirjeno se je Čile, seveda s pomočjo Nasinih in še marsikaterih strokovnjakov, lotil tega podviga. »Imeli smo najboljše. Velike strokovnjake in hkrati velike ljudi,« je rekel čilski predsednik Sebastian  Pinera, milijarder, ki je pričakal in objel skoraj vsakega od rudarjev, ko so prišli na površje. Tokrat je bila politika v službi dobrega. O tem je govoril tudi nasmeh ministra za rudarstvo Laurencea Golborna. Njegova priljubljenost je narasla na 86 odstotkov, a zdaj ga čaka novo delo – v nobenem rudniku v Čilu se ne sme nikoli več zgoditi kaj takšnega!
In rudarji? Spoznali smo njihove obraze, imena, izvedeli za težave, ki so jih imeli s pijačo in ljubicami, slišali njihove poročne zaobljube, videli srečo, ko so po toliko dneh lahko znova objeli svoje družine, pojedli normalen obrok in spali s pogledom v nebo, ne pa v zlovešči strop rudniškega jaška, ki bi ga lahko v hipu znova zasulo.
Le njihovih oči nismo videli. Nadeti so si morali temna očala, da jih zaščitijo pred svetlobo, ki je toliko časa niso bili deležni. Oči pa so, kot vemo, ogledalo duše. In v duše teh fantov gotovo še dolgo, če sploh kdaj, ne bo videl nihče. Niti ko bodo sneli očala. In morda bodo v svojo dušo težko pogledali tudi sami, vsaj nekateri. Ampak zakaj ne bi zdaj, ko se jim začenja novo življenje, še enkrat doživeli srečnega konca? Zdaj pač vedo, in mi z njimi, da so srečni konci vendarle še mogoči.