Zgodbe

Kdo je dr. Peter Bossman?

Jana
2. 11. 2010, 10.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Dr. Peter Bossman, specialist družinske medicine, oče slovenskega zdravljenja odvisnikov od drog, je kandidiral za piranskega župana, v prvem krogu pometel z vsemi protikandidati in se v drugem krogu postavil ob bok tedanjemu županu. Zmagal je in zaznamoval Slovenijo in svet!

»Če poimenovanje slovenski Obama pomeni svežino v politiki, potem ga sprejemam z veseljem!« Tako je v smehu razlagal dr. Peter Brossman, specialist družinske medicine, oče slovenskega zdravljenja odvisnikov od drog z metadonom in eden od ustanoviteljev izolskega centra za odvisnike Drevo življenja, ko je še razmišljal o kandidaturi za piranskega župana. A v prvem krogu volitev je pometel z vsemi protikandidati in se postavil ob bok tedanjemu županu, prav tako zdravniku, dr. Gantarju. Ta je dr. Bossmanu v zadnjem soočenju pred drugim krogom volitev očital neznanje slovenskega jezika in to, da nima znanja za župana. »Nihče ga nima, šola za župane ne obstaja!«

Odličnega zdravnika in tankočutnega človeka sta leta 1977 iz Gane v Slovenijo pripeljala naključje in želja pomagati ljudem: želel si je študirati medicino, kajti njegov oče je bil zdravnik in politik (»Tam so vsi višje izobraženi morali biti tudi politiki!«), in to si je želel tudi sam. »Medicina zato, ker sem želel pomagati ljudem tako kot oče: on je imel klinike po vaseh, dvakrat na teden je hodil  k ljudem in jih zdravil zastonj. Zapomnil sem si, kako se da priklicati zaradi banalne bolezni čisto obupanemu človeku nasmeh na obraz.«
Namesto Anglije – Slovenija
Očeta, zdravnika in politika, ki je s svojimi raznolikimi dejavnostmi začrtal tudi sinovo pot, je takratni predsednik Gane Kxame Nkrumah poslal odpret veleposlaništva po Afriki. »Seveda smo mi šli z njim in tu se je rodila moja druga ljubezen, politika.« In čeprav nikoli niso trpeli pomanjkanja, ker so spadali v višji srednji sloj, je v malem Petru Bossmanu, ki je svet v vseh njegovih odtenkih opazoval iz prve vrste, od mladih nog rasel posluh za manj srečne. A takrat, v rosnih letih, ga politika še ni tako zelo zanimala –  najprej in najbolj ga je zanimala medicina, zato je zaprosil za štipendijo za študij v Angliji in čakal na odgovor v tistih za Gano neprijaznih časih. »Takrat so bili v Gani nemiri, ker so bili na oblasti vojaki. Študentje smo bili zelo dejavni, bili smo proti njim in smo to jasno izražali – na srečo je nekdo prišepnil mojemu očetu, da moram proč, sicer me bodo aretirali.« No, ker odgovora o štipendiji v Angliji ni in ni bilo,  se je po tem, ko mu je znanec rekel, naj gre študirat v Jugoslavijo, zamislil. »Uprl sem se, da ne grem v komunistično državo,« se danes gromko smeji svojim takratnim pomislekom. A se je le odločil, izmenjava študentov ga je čez Beograd pripeljala v Slovenijo. »Ni mi dišalo: nikoli nisem slišal zanjo ali za Ljubljano, slišal sem za Beograd, Zagreb in neuvrščene. V svoj bran sem rekel, da imam zelo dobre ocene, in se uprl, a so mi razložili, da grem v najboljše možno mesto!« In mu ni bilo več tako zelo težko: nad Beogradom je bil razočaran, kajti mesto je bilo umazano in daleč od predstav o Evropi.
V Piran ga je pripeljala žena. V študentskem domu v ljubljanski Rožni dolini se je najprej začelo učenje slovenščine. »Bilo je težko, intenzivni tečaj je trajal pol leta, hkrati pa sem intenzivno študiral za sprejemni izpit na medicinski fakulteti.« Seveda je bil uspešen, začel je študirati, a študij in posledična diploma sta se v četrtem letniku podaljšala za leto, ker je odšel na Irsko na prakso. Tam ni hotel ostati, tudi zato, ker je imel v Sloveniji izredno dobre prijatelje. »Pri enem od njih, v Radljah ob Dravi, sem preživel skoraj vsak konec tedna. Pa še, no, takrat sem spoznal (premolk) Slovenke (smeh), tako da me je vleklo nazaj.« A šalo na stran: ves študij in tudi ob koncu je bil Peter Bossman prepričan, da bo šel z diplomo v žepu po kratkem času, v katerem si bo nabral delovne izkušnje, v rodno Gano. Zgodilo se je drugače od načrtovanega, verjetno tudi zato, ker je bil ob koncu študija že poročen z »medicinko«, danes zdravnico – lani sta praznovala petindvajsetletnico poroke –, pa tudi otroček je bil na poti. Pa ne da bi bilo oboje ovira: žena ni imela prav nič proti selitvi na črno celino, le izkušnje, ki si jih je dr. Bosssman želel v Sloveniji nabirati leto ali dve, so se precej raztegnile in ga potegnile na Primorsko. »Žena, ki je bila v piranskem zdravstvenem domu zdravnica, mi je rekla, da potrebujejo zdravnika za turistično ambulanto.« Začel je delati konec sezone, sprva je nadomeščal, nato dobil turistično ambulanto. Pirančani so ga sprejeli in to ni bilo naključje: za vsakega je našel toplo besedo, vsakomur je namenjal čas in znanje. Pri Primorcih, ki jim širino od nekdaj daje morje, temna barva polti pač ne šteje kaj dosti – šteje odnos.

                                      Več v Jani št. 44

Tekst: Miša Čermak, foto: Šimen Zupančič