Zgodbe

Izganjanje satana v vzponu

Jelka Sežun
26. 7. 2011, 12.52
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

»Najamem izganjalca poslancev,« sem oni dan prebrala na nekem spletnem forumu. Saj. Tovrstnega izganjalca boste bržkone težko našli, zato pa ne bi smelo biti prehudo najti kakšnega izganjalca hudiča, kajti poklic, ki je že izginjal, je zadnja leta spet v vzponu. Število izganjalcev hudiča narašča, imajo svoje društvo, papež Benedikt XVI. jih odkrito podpira, na Poljskem so pred kratkim spet imeli kongres. Najbrž je samo še vprašanje časa, kdaj se bo pojavila tudi podvrsta izganjalci poslancev. Ni vrag.

»Najamem izganjalca poslancev,« sem oni dan prebrala na nekem spletnem forumu.
Saj.
Tovrstnega izganjalca boste bržkone težko našli, zato pa ne bi smelo biti prehudo najti kakšnega izganjalca hudiča, kajti poklic, ki je že izginjal, je zadnja leta spet v vzponu. Število izganjalcev hudiča narašča, imajo svoje društvo, papež Benedikt XVI. jih odkrito podpira, na Poljskem so pred kratkim spet imeli kongres.
Najbrž je samo še vprašanje časa, kdaj se bo pojavila tudi podvrsta izganjalci poslancev. Ni vrag.

In vi ste mislili, da je fikcija. Ne, Izganjalec hudiča, kultni film iz leta 1973, je »pretežno resničen,« pravi častiti Gabriele Amorth. On bi vsekakor moral vedeti, šestinosemdesetletni duhovnik je že več kot četrt stoletja glavni izganjalec hudiča v Vatikanu, predsednik Zveze izganjalcev in avtor knjige spominov Pripoved izganjalca (ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu). »Seveda hudič obstaja,« je zelo odločno zatrdil v nekem intervjuju. »Obsede lahko ne le enega človeka, temveč tudi skupine in tudi cele narode,« meni. Prepričan je, na primer, da so bili obsedeni vsi nacisti. »Samo pomislite, kaj sta naredila Hitler in Stalin,« pravi.
In kje se te dni najraje zadržuje hudič? V Vatikanu, verjame oče Amorth. »Hudič živi v Vatikanu, posledice pa lahko vidite.« Njegov zli vpliv je videti »v kardinalih, ki ne verjamejo v Jezusa, in v  škofih, ki so povezani z demonom«. Ima pa zato duhovnik, ki je, zatrjuje, opravil  že 70.000 eksorcizmov, veliko podpore pri papežu Benediktu XVI. »Njegova svetost z vsem srcem veruje v izganjanje hudiča, hvali in podpira naše delo.«
Podpiral ga je že Benediktov predhodnik Janez Pavel II. Leta 1999 je Vatikan izdal nove smernice za izganjanje hudiča in izdal prenovljeni Obred izganjanja – prvič po letu 1614. Po skoraj štiristo letih zdaj med drugim eksorciste opozarjajo, naj bodo pozorni na ljudi z duševnimi težavami. Sodobni izganjalci često delajo skupaj s psihiatrom.
Od leta 2005 rimska akademija Athenaeum Pontificium Regina Apostolorum ponuja tudi predavanja za eksorciste, a ko je neka spletna stran objavila, da namerava papež razposlati  izganjalce v vsako škofijo, je papežev  predstavnik Federico Lombardi odločno postavil stvari na svoje mesto: »Papež Benedikt XVI. nima nobenega namena ukazati škofom, naj pripeljejo celo vojsko izganjalcev, da bi se borili proti obsedenosti z demoni.«
Res pa je, da število izganjalcev narašča. Recimo na Poljskem, kjer je s tridesetih leta 1999 zdaj naraslo že na več kot sto, v  Italiji naj bi jih delovalo okrog tristo, pri nas menda trije, v Nemčiji pa niti eden. Saj ni bilo vedno tako – tudi tam so jih nekoč  imeli, a potem se je leta 1976 neko izganjanje spektakularno ponesrečilo.
Izganjalski turizem. Kajti ko gredo stvari narobe, gredo zares hudo narobe. To vsekakor drži za Annelieso Michel, katoličanko iz zelo verne družine, ki so se ji prve težave z zdravjem pojavile pri šestnajstih. Najprej so menili, da ima epilepsijo, a so se kmalu pojavili še halucinacije in glasovi. V psihiatrični bolnišnici ji niso znali pomagati, dekle in njeni starši so zadnje upanje videli v eksorcizmu, a dolgo niso našli duhovnika, ki bi bil voljan izvesti obred – vsi so jim svetovali, naj nadaljujejo zdravljenje. A so potem le našli dva eksorcista, pridobili potrebno dovoljenje škofa in začeli. Zdravniki so od Anneliese dvignili roke, dekle pa je v desetih mesecih prestalo 67 izganjanj, po eno ali dve na teden, eno je lahko trajalo več ur. Anneliese ni več hotela k zdravniku in je nehala jesti. Ko je leta 1976 umrla v spanju, je tehtala samo še dobrih trideset kilogramov. Leta 1978 so staršem in obema duhovnikoma začeli soditi zaradi umora iz malomarnosti. Spoznali so jih za krive in jih obsodili na šest mesecev zapora, a pozneje so jim kazen spremenili v pogojno. Bilo je precej več, kot je zahtevalo tožilstvo, ki je za oba duhovnika predlagalo samo globo, a še vedno premalo za ogorčeno javnost. In zdaj v Nemčiji ne izganjajo več hudiča – kar pa sploh ne pomeni, da si Nemci tega ne želijo. Povečano zanimanje za izganjalce na Poljskem deloma pripisujejo tudi temu, da se k njim zatekajo Nemci, ki potrebujejo njihove storitve. Nova tržna niša torej, izganjalski turizem?
Izganjanje hudiča seveda sploh ni samo katoliška posebnost, poznajo ga domala v vseh religijah. In tudi v drugih se kdaj ponesreči. To se jim je zgodilo v Romuniji, v pravoslavnem samostanu, enem tistih, ki so začeli poganjati po padcu Ceaucescuja leta 1989. Ankete kažejo, da je Pravoslavna cerkev institucija, ki ji Romuni najbolj zaupajo.
Leta 2001 so z zasebnim denarjem zgradili samostan v kraju Tanacu. Ko je triindvajsetletna nuna slišala glas hudiča, ki ji je šepetal, da je grešnica, so zdravniki v psihiatrični bolnišnici to prepoznali kot simptom shizofrenije, ji dali zdravila, naročili, naj se vrne čez deset dni, in jo poslali nazaj v samostan. Nikoli ni prišla na kontrolni pregled, namesto tega so se v samostanu menih in štiri nune sami lotili izganjanja. Privezali so jo na križ, ji usta zamašili s krpo in jo v vlažni sobi tri dni pustili brez hrane. Potem je zaradi dehidracije in zadušitve umrla. Menih in nune, ki se jim je Pravoslavna cerkev odrekla, so prišli pred sodišče, samostan pa so zaprli.

Vrtnice v ustih.  V ZDA, kjer pogosto tožijo, da imajo premalo izganjalcev, se zgodbe o izganjanju pogosto znajdejo na naslovnicah, pa tudi na sodiščih, saj žrtve izganjanja ali njihovi sorodniki potem tožijo izganjalce. Ti se pri izganjanju ne omejujejo le na hudiča, z izganjanjem skušajo zdraviti tudi homoseksualnost. In dajejo včasih posnetke celo na svetovni splet. »Ven, ti homoseksualni demon!« vpije ženska na posnetku, na katerem se šestnajstletni  fant zvija na tleh, medtem ko cerkveni starešine okrog njega pozivajo demona, naj zapusti njegovo telo. Posnetek je dala sekta z imenom Manifested Glory Ministries na youtube, a ga je umaknila, ko so se začeli pozivi k preiskavi zadeve. »Nič nimamo proti homoseksualcem,« je zatrdila njihova duhovnica, »samo ne strinjam se z njihovim načinom življenja.«
Nevarnost pravzaprav preži povsod. Oče Amorth tako opozarja na romane o Harryju Potterju, ki naj bi bili škodljivi, ker v njih ni natančno zarisana ločnica med dobro belo in zlo črno magijo. Poljski eksorcist Andrzej Trojanowski, ki je leta 2007 napovedal gradnjo centra za izganjanje, meni, da so v nevarnosti tudi tisti, ki verjamejo v newageevske terapije, alternativne religije, pa tisti, ki se ukvarjajo z jogo ali so zasvojeni z internetom.
Kako prepoznati s hudičem ali demoni obsedenega? Ne more vstopiti v cerkev, če pa vendarle vstopi, ga začne dušiti. Zanj je značilna nadnaravna moč in nenadno znanje tujih jezikov. Oče Amorth tudi pravi: »Iz ust jim  lahko pride karkoli – kot prst dolgi kosi železa ali pa lističi vrtnic.«
Če pa namesto rožnih lističev iz njih bruhata sovraštvo in nestrpnost do drugače mislečih, izbrisanih, žensk, posebej blondink, ostanite mirni. To ni obsedenost s hudičem, to so samo slovenski poslanci. In tem, kot smo ugotovili, ni pomoči.