Zgodbe

Izstop iz EU? NE!

Tina Nika Snoj
3. 8. 2011, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Zakaj izstop iz EU in vrnitev tolarja nista rešitev in zakaj je kriza v Slovenija šele dobro razpela svoja črna krila.

Zakaj izstop iz EU in vrnitev tolarja nista rešitev

 

V času krize in negotovosti ljudska politika izza šanka razširi krila in tiktak najde rešitve za vse črne oblake, ki se zgrinjajo nad državo ter njen najšibkejši člen – malega človeka. Misel, da sta vse to povzročila Evropska unija in evro, ni nova. Je pa zadnje čase dobila precej zagovornikov, saj  so tako našli zunanjega sovražnika, ki mu lahko pljuvajo v obraz.  O možnosti izstopa iz EU in dejanskih posledicah smo se pogovarjali s prof. dr. Mojmirjem Mrakom z Ekonomske fakultete v  Ljubljani, ki pravi, da smo za težko situacijo v veliki meri krivi sami oziroma naša politika. Ne le leva in ne le desna, ampak vseh barv, nazivov in usmeritev. In kar je še huje, pot iz krize po njegovem še niti začrtana ni.

Lizbonska pogodba je decembra 2009 med drugimi novostmi prvič predvidela izstop iz Evropske unije. Tako se lahko vsaka država članica EU v skladu s 50. členom Pogodbe o Evropski uniji odloči za izstop v skladu s svojimi ustavnimi pravili, pri čemer mora svojo namero uradno sporočiti Evropskemu svetu. Unija se nato pogaja z državo, ki želi izstopiti, in sklene z njo sporazum o podrobnostih izstopa. Po izstopu vse obveznosti, ki so jih evropski partnerji imeli do države članice, nehajo veljati. Če se želi država kadarkoli pozneje spet včlaniti v EU, mora spet skozi celoten proces vključevanja. Tudi pred Lizbonsko pogodbo seveda izstop ni bil nemogoč, samo mehanizmov in postopkov zanj ni bilo. Preprosto zato ne, ker je bila evropska povezava dolgo le gospodarska povezava, ki je skrbela za čim večjo blaginjo in ekonomske koristi svojih članic. Povezava je tako predstavljala mednarodno organizacijo, v kateri so se združevale suverene države. Z Lizbonsko pogodbo je EU postala nadnacionalna tvorba, neke vrste superdržava, na katero so  članice prenesle že kar pomemben del suverenosti. Tako ima EU skupno ali vsaj delno skupno na primer zunanjo in varnostno politiko, kmetijsko in ribiško politiko, okoljsko politiko itn. Prav zato, ker bo EU o nas odločala še širše kot doslej, nas zadnje čase toliko pitajo s skupno evropsko identiteto in skupnimi vrednotami. Voditi kakršnokoli skupnost je pač veliko lažje, če to preveva občutek pripadnosti. Nekako tako kot v bivši Jugoslaviji.
Osamitev sredi Evrope
Prof. Mrak o izstopu Slovenije iz EU ne razmišlja kot resni možnosti, posledica bi namreč bila zapiranje Slovenije sredi čedalje tesneje povezane Evrope. »Na Schengen bi lahko takoj pozabili,« je razlagal, »spet bi imeli ovire pri prehajanju čez državne meje, morda tudi vizume, spet bi imeli carine in druge omejitve, ki otežujejo gibanje ljudi, blaga in storitev čez evropske meje.« Naj vmes samo spomnimo, kaj Schengenska pogodba vzpostavlja in zagotavlja: ne le prostega gibanja ljudi brez mejnega nadzora, temveč vrsto podrobnih tehničnih rešitev in enotnih pravil za zagotavljanje varnosti, med drugim enotna pravila za nadzor skupnih zunanjih meja, skupni vizumski režim, krepi sodelovanje v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter uvaja sodelovanje med policijami, carinskimi in pravosodnimi organi. Tudi slovensko gospodarstvo bi ob izstopu iz EU doživelo hud udarec. »Zdaj je del skupnega evropskega prostora in lahko nemoteno proizvaja ter prodaja na tem območju. Če bi se z izstopom temu odpovedali, bi seveda spet postali tretja država in EU bi do nas zelo verjetno vodila enako ekonomsko politiko, kot jo zdaj do držav z evropskega obrobja.« To so države, ki niso kandidatke za vstop v Unijo in (še) nimajo načelne evropske obljube, da bodo nekoč postale članice. V nasprotju s  tistimi, ki so se že postavili v vrsto pred evropska vrata (predvsem države zahodnega Balkana), imajo obilico omejitev pri izvozu v EU. Tako npr. Hrvaška ali Srbija izvažata brez omejitev, medtem ko Moldavija in Makedonija skorajda ne moreta izvažati v EU, kljub temu da imata vrhunski pridelek. Gre za različne necarinske ovire, predvsem standarde in certifikate, ki jih ima EU že implementirane in jih zahteva ob uvozu blaga. Tudi če bi jih Slovenija po izstopu dosegala, po mnenju gospodarstvenikov trg EU ne bi bil naklonjen bivši članici. Kaj bi to pomenilo za gospodarstvo, pa pove že podatek, da v EU vsako leto izvozimo od 70 do 75 odstotkov  vsega izvoza, prav toliko pa iz EU tudi uvozimo. Da o tem, da Slovenija v evropsko blagajno letno vplačuje okoli 400 milijonov, iz nje pa bi lahko pobrala več kot 800 milijonov vsako leto, sploh ne govorimo. Črpamo sicer ne toliko, kot bi lahko, še vedno pa več, kot vplačujemo. A to je problem Slovenije, ne EU, in bil bi že čas, da se naučimo iz evropske sklede zajeti polno žlico. Članstvo v EU nam omogoča tudi ugodnejše najemanje državnih kreditov in ustvarja stabilno ter »varno« okolje za tuje investicije. »Izstop iz EU bi bil lep recept za zapiranje v slovenske grape in doline in seveda recept za osiromašenje gospodarstva, s tem pa tudi vseh njenih državljanov,«  je zato opozoril prof. Mrak.
Vrnitev tolarja bi bila katastrofa
Še ena posledica izstopa Slovenije iz EU bi bilo slovo od evra. V tem primeru bi se mu namreč morali odpovedati in se vrniti na nacionalno valuto. Ohranitev evra  ob izstopu  namreč ni mogoča. »Nerealno je računati, da bi bili ob naši zahtevi za izstop iz EU evropski partnerji pripravljeni resno obravnavati naš predlog, da evro obdržimo,«  je rekel prof. Mrak. »Evro kot svojo valuto sicer uporabljajo npr. Andora, Vatikan, Monako in San Marino, vendar so to države, ki so tudi pred uvedbo skupne valute uporabljale valuto ene od sosednjih držav. Njihova uvedba evra je bila usklajena z EU in Evropsko centralno banko. Če bi Slovenija izstopila iz EU, ne vidim nobenega razloga, da bi nam ta šla kakorkoli na roko na tem področju. Kvečjemu bi lahko pričakovali tiho ali celo bolj odkrito kaznovanje.« Zakaj pa ne spet tolar, bi verjetno pomislil marsikateri povprečen ekonomski analfabet. Saj nam z njim ni šlo prav nič slabo, večina si je s tolarsko plačo lahko privoščila več kot zdaj s to v evrih. »Ker bi to imelo izrazito negativne posledice tako za slovensko gospodarstvo kot za državljane,« je odgovoril prof. Mrak. »Razmišljanje o vrnitvi na nacionalne valute ima v kontekstu sedanje krize en poglaviten cilj – zmanjšanje vrednosti domače valute nasproti tuji. To je res učinkovito orodje za vsaj začasno povečevanje mednarodne konkurenčnosti države, vendar pa je to na drugi strani povezano tudi z ogromnimi stroški in tveganji.  Samo en primer. Vsi krediti, ki jih imajo država, gospodarstvo in posamezniki do tujine, bi seveda ostali v evrih. In tu bi lahko prišlo do katastrofalnih posledic.« Verjetno si lahko dobro predstavljate, kaj bi za vaš osebni proračun pomenilo, da imate plačo v manj vrednih tolarjih, kredit za stanovanje pa plačujete v evrih. Ta bi vam požrl veliko večji del dohodka kot zdaj in postal za marsikoga kaj hitro nevzdržen. Z enako težavo in posledičnimi stečaji bi se srečevala tudi podjetja, kar bi še poslabšalo stanje v finančnem sektorju. Vse skupaj bi pomenilo zmanjšanje bruto domačega proizvoda in relativno večje dolgove države. »To bi brez vsakega dvoma vodilo v še eno krizo,« je razložil prof. Mrak, »ki pa bi bila bistveno hujša, kot je sedanja.«
Za konec pa še razlaga, zakaj nam je z evrom padel standard, če ni bil razlog sam prevzem te evropske valute. »S prevzemom evra se je Slovenija dejansko odločila, da se odpove svoji neodvisni monetarni in s tem tudi tečajni politiki. To pomeni, da smo izgubili mehanizem, ko smo z manjšanjem vrednosti domače valute omogočali boljše pogoje izvoznikom in krepili svojo mednarodno konkurenčnost. V pogojih monetarne unije postane vzdrževanje mednarodne konkurenčnosti države odvisno predvsem od nadzorovanja stroškov in, gledano širše, od fiskalne politike. Te pa v zadnjih petih letih nismo vodili tako, kot bi jo morali, in negativne posledice tega postajajo čedalje bolj jasne. V letih, ko nam je šlo dobro, smo zelo povečevali izdatke, naredili pa si nismo nobene zaloge. Zdaj, ko nam gre slabo, so nam ostali visoki letni izdatki, ni pa pripravljenosti, da bi jih uskladili z bistveno zmanjšanimi prihodki. Nobenega špeha nismo dali v shrambo,«  je povedal prof. Mrak, ki je na slabosti te politike opozarjal že v obdobju Janševe vlade, ko je šlo Sloveniji najbolje. Kaj pa danes? Vidi izhod iz krize v poti, ki jo je zastavila druga, Pahorjeva, stran? »Žal se je ta vlada preveč ukvarjala sama s seboj in se v javnofinančnem smislu odziva na krizo preveč medlo. To zlasti velja za lansko in letošnje leto, v katerih se je javnofinančni položaj države močno poslabšal. Če to povežemo s tako rekoč popolno nepripravljenostjo države kot celote, da sprejme tiste sicer boleče reforme, ki so nujne, se ne smemo čuditi, da so nas tuji finančni krogi v zadnjem času že prestavili iz skupine stabilnih držav evroobmočja nekam proti njenemu obrobju. Dodaten problem je dejstvo,  da se tudi v kriznem obdobju ne znamo poenotiti in delati za isti cilj.  Za zdaj še ne vidim razvojnega koncepta, za katerega bi veljala dovolj visoka stopnja družbenega soglasja, in tudi ne politične sile, ki bi ga lahko učinkovito udejanjila. Nismo še iz najhujšega,«  je bil odkrit prof. Mrak. In smo spet tam, kjer se krog zavrti. Za naše stanje ni kriva Evropa, krivi smo sami, vsaj v tem smislu, da nas vodijo ljudje, ki smo jih izvolili po lastni volji in vesti. Na trenutek, ko se bodo ali levi ali desni začeli obnašati odgovorno in gospodarno, pa še kar čakamo in čakamo.