Bili smo zadnji novinarji v Kolizeju in v slovo od njega zbrali pretresljive podobe največje slovenske bede.
V sredo so zaropotali gradbeni stroji in začeli rušiti to, kar je ostalo od nekoč veličastnega ljubljanskega Kolizeja, pomembne arhitekturne in zgodovinske priče 19. stoletja. Bili smo zadnji novinarji v Kolizeju. Reševalni psi so za nami našli samo še dva brezdomca in ju pravočasno izbezali na plano. Naš poslednji sprehod je bilo pretresljivo potovanje po smrdljivih hodnikih, zapuščenih sobicah in dvoranah, polnih človeških izločkov, igel kdove kolikih narkomanov, preperelih in zgnitih oblačil, živalskih okostij in neštetih predmetov, ki so žalosten opomin na neko obdobje našega bivanja v tej državi. Notranjost Kolizeja le dva dni pred rušitvijo je zagotovo ponujala pogled na največjo bedo, kar je je do prejšnjega ponedeljka premogla Slovenija. Kolizeja ni več, beda ostaja. Le preselila se je kdove kam. Zgodilo se je osmega avgusta 2011.
Samo redke romantične in nekaj umetniških duš v teh dneh žaluje za ljubljanskim Kolizejem. In pa neznano, a zagotovo velikansko število brezdomcev, narkomanov, ilegalcev, marginalcev ... Večini v svetlo prihodnost in k lažnemu blišču naravnanih ljudi je bila stara, dotrajana in že nekaj desetletij razpadajoča stavba, skupaj z njenimi zadnjimi prebivalci, tako ali tako že dolga leta v napoto in v sramoto. Tam, kjer so zidovi še prejšnji teden skrivali najbolj žalostne zgodbe z dna, kar si jih sploh lahko mislimo, bo kmalu stal nov stavbni kompleks z elitnimi stanovanji, luksuznim hotelom s petimi zvezdicami, poslovnimi prostori, garažami in koncertno ter operno dvorano. Po mnenju investitorja, to je Anderličeve Kranjske investicijske družbe, bo kompleks z blago zvenečim imenom Musica našo prestolnico povzdignil na višjo kulturno raven.
Več v Jani št. 33, ki morda izide, morda tudi ne ...
