Zgodbe

Sporne junakinje Himalaje

Jana
13. 9. 2011, 10.16
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Himalajski alpinizem kot sprevržena medijska igra?

Te dni je naše medije preplavila novica o nedavnem uspešnem slovenskem ženskem vzponu v Himalaji, v gori Nanga Parbat, kamor sta se povzpeli Irena Mrak in Mojca Švajger. Malce nerodno pri tem vzponu je le, da mu »manjka« vrh, da se vije med dvema že obstoječima smerema in da ga posredujejo mediji na prvo žogo, brez potrditve ali preverjanja. Pravi alpinisti čakamo na skico vzpona in osebno zgodbo. Njuna zgodba je morda celo epska, ampak v Himalaji velja (tiho) pravilo: treba je stopiti na vrh!

Ko sta, recimo, leta 2004 na isti gori, podobno na grebenu kot naši alpinistki in na podobni višini, končala prvenstveno plezanje ameriška plezalca Steve House in Bruce Miller po še nepreplezani Rupalski steni in od tam namesto na vrh zaradi bolezni Housa sestopila po Messnerjevi smeri v dolino, sta bila več ali manj medijsko tiho, čeprav je že to, kar sta dosegla, bil velik uspeh. Naslednje leto sta Steve House in Vince Anderson raje še enkrat prišla pod goro in v času, ko je imel naš pokojni alpinist Tomaž Humar svojo epsko zgodbo s helikopterjem, sta vzpon okronala z vrhom. Prave junakinje ženskega »himalajizma« pa je zadnja leta pretresala drugačna medijska zgodba.

Vzpon je smrdel. Zgodba o prvi ženski, ki da bo osvojila vseh 14 najvišjih vrhov, je zadnja leta precej burila alpinistično javnost. Vrhunec nekakšne medijske in siceršnje farse je dosegla na začetku lanskega maja, ko je precej odločna Južnokorejka Oh Eun-Sun z osvojitvijo osemtisočaka Annapurna dosegla svoj dolgo zaželeni cilj. Bila naj bi prva ženska, ki je sploh kdaj stala na vseh osemtisočakih. Svet je takrat obkrožila novica, da je Oh Eun-Sun zmagovalka te sicer relativno tihe tekme. A že takoj, isti dan, so začele krožiti informacije, da eden njenih vzponov »smrdi«. Začelo se je na spletnem forumu, končalo na sodišču v Južni Koreji.

Brez kisika na vseh vrhovih. Po vsem tem lahko zdaj lahko zapišemo, da je uradno prva na vseh vrhovih stala Španka Edurno Pasaban, ki je pri tem uporabljala dodatni kisik, številno domače alpinistično moštvo in močnega sponzorja, državo Španijo, to je za Himalajo bistvenega pomena. Dosti bolj tiho, brez podobne pompoznosti, je pred nekaj tedni, 23. avgusta, na svojem zadnjem vrhu, to je pakistanski K2, stala Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner, ki je vse vrhove osvojila brez dodatne uporabe kisika in na nekatere vrhove pristopila v alpskem slogu in brez finančne podpore države. Še posebno je bil alpinistično dober in zanimiv njen zadnji vzpon, ker so z njim nadaljevali kljub poškodbi enega od plezalcev. Jasno je, da so jo vsi po vrsti takoj postavili ob bok največjim ženskim himalajskim legendam, kar se njeni kolegici Edurne Pasaban ni zgodilo.

Več v Jani št. 37, 13. 9. 2011

 

Tekst: DEJAN OGRINEC