Družina Potparić se bori

Mama Mira in dva otroka, šestnajstletna Sara, dekle s posebnimi potrebami in Igor, bodoči maturant in odličnjak, krati pa izredno nadarjen športnik, ki uspešno tekmuje v judu, iščejo odvetnika, ki bi jim pomagal do pokojnine njihovega pokojnega očeta.

Redko se srečam z družino v stiski, ki je tako polna odločnega poguma, neizmerne vztrajnosti, nalezljive pozitivnosti in močne volje, družino, ki jemlje življenje (in usodo) v svoje roke in ne obupa. Mama Miroslava Prokić je otrokoma, sedemnajstletnemu gimnazijskemu odličnjaku Igorju, ki je tudi zelo uspešen judoist, in šestnajstletni Sari, dekletu s posebnimi potrebami (zaradi nepojasnjenih epilepsij), najboljši vzgled za vse našteto. V burnih sedeminštiridesetih letih je namreč po vsakem padcu zmogla vstati, se boriti in preživeti. Neuspešna je le pri priznavanju očetovstva za svoja otroka, ki bi jima prineslo pokojnino, neuspešna kljub overovljenemu dokumentu. Skoraj je obupala, a če najde odvetnika, ki bi se zavzel zanje in jim pomagal, bo ostala zmagovalka.

Gospa Miroslava je Srbkinja, vihrava in neustavljiva, kot pravi sama, ki se je po srednji šoli na očetovo željo vpisala na ekonomijo, a je ni nikoli zanimala. Naredila je nekaj izpitov, nato odšla k sestrični v Ljubljano, si pri dvajsetih poiskala službo v UKC, nato v Šumiju v proizvodnji, se spet vpisala na ekonomijo – in odnehala. Pred enaindvajsetimi leti se je zaposlila v zasebnem podjetju Ledeplas, ki se je ukvarjalo z usnjem. Tam je spoznala lastnika Bogdana Potparića, pozneje partnerja in očeta njunih otrok. »Takrat je bil Bogdan že ločen, abstinent – nisem niti vedela, da je bil alkoholik, in zelo sposoben. Delo me je je zaposlila v zasebnem podjetju Ledeplas, ki se je ukvarjalo z usnjem. Tam je spoznala lastnika Bogdana Potparića, pozneje partnerja in očeta njunih otrok. »Takrat je bil Bogdan že ločen, abstinent – nisem niti vedela, da je bil alkoholik, in zelo sposoben. Delo me je zanimalo, z Bogdanom sva se zbližala, mislila sem si, da je to pravi moški zame, s katerim si želim ustvariti družino.« Devetnajstletna razlika v letih je ni motila, rodila se je ljubezen.
Oče med izbrisanimi. Po treh letih koruzništva se je rodil prvi otrok, Igor, ki ima danes sedemnajst let. »Nepopisno srečna sem bila, želela sem si poroke, a Bogdan ni bil za to.« V tisto leto po osamosvojitvi so se začele plaziti skrbi. »Živeli smo v Grosupljem, a najhuje je bilo, da Bogdan ni dobil slovenskega državljanstva: uradno zato, ker na dan plebiscita ni bil prijavljen v Sloveniji, a tu je živel trideset let. Prijavljen ni bil zaradi tega, ker se je ločil in ker ni imel stalnega prebivališča: živel je v nastanitvenem centru v Šiški, ker hiša v Grosupljem še ni bila končana. Prošnji za državljanstvo niso ugodili, dobil je enoletno dovoljenje za bivanje, potem se je znašel med izbrisanimi kot človek, ki ni obstajal, bil je brez dokumentov. Ko je šel na Mačkovo prijavit očetovstvo za Igorja, so mu rekli, da lahko to kot tujec naredi samo na konzulatu v Trstu ali Avstriji – v Ljubljani takrat ni bilo jugoslovanskega konzulata, sam pa ni imel potnega lista.« Kako zelo je izbrisanost vplivala na družino, kaže čas. »Bogdan je hotel hišo prodati in jo tudi je, kupili smo stanovanje na Gornjem trgu, lastnica sem bila zaradi državljanstva jaz. Podjetju je šlo do takrat dobro, od naše selitve pa je šlo samo še navzdol. Bogdan, razočaran in potrt, se je vdal alkoholu, saj je imel težave v poslu tudi zaradi tega, ker ni bil državljan Slovenije, v stanovanju se ni počutil dobro – življenje se nam je obrnilo.
Razpad družine. Medtem se je rodila Sara, ki do dveh let ni imela zdravstvenih težav, nato so se nenadoma začeli epileptični napadi. »Bogdan se ni mogel sprijazniti, da ima bolnega otroka, vse pogosteje je pil, jaz sem se povsem posvetila Sari, nehala sem delati, saj je imela deklica po petnajst napadov na dan, in sem jo imela ves čas na rokah; posel se je ustavil. Nato se je še odločil, da prodamo stanovanje, želel je, da odidemo v Novi sad, tam je imel nekoč prvo službo. Kaj sem hotela, pred očmi sem imela samo Saro: našla sem stanovanje v Novem sadu, uredila, da je dobil potni list, moj brat je uredil njegove dokumente, rojstni list in podobno v Črni gori na priimek Potpara in ne Potparić, kot se pišeta otroka in kot se je pisal ves čas bivanja v Sloveniji.« Z otrokoma je odšla z Bogdanom v Srbijo zaradi občutka varnosti in prihodnosti otrok, zavedajoč se, da bi jim poročni list koristil. V Novem sadu Mira ni živela stalno: prihajala je za teden dni, se spet vračala v Slovenijo s Saro, v bolnišnico, pa spet nazaj – obdržala je slovensko državljanstvo in stalno prebivališče, čeprav tu ni več imela stanovanja. »Na srečo,« pravi sama, »se nisem odjavila, ker se nisem imela kam prijaviti.« Nomadsko življenje je trajalo pet let, Igor je prvi dve leti osnovne šole obiskoval v Srbiji, mama Miroslava je družino preživljala tako, da je v Srbijo uvažala belo tehniko in kmetijske stroje – delo ji je ponudil bratranec. »Ja, plačana sem bila kot šofer, a imela sem denar za Sarino dieto in šolo. Preživeli smo.« Življenje je bilo zelo stresno. »Znašla sem se v takšni psihični stiski, da nisem videla izhoda – s Saro v avtomobilu sem se hotela zaleteti na hrvaški avtocesti, če se ne bi spomnila na Igorja, če me ne bi prešinilo, da sem ga pustila v Srbiji, bi se namerno zaletela. Bila sem na robu: Bogdan se je tako vdal alkoholu, da je postal, odkrito rečeno, breme.« Odločila se je, da se vrne v Slovenijo, ker se je zavedala, da bo Igorja uničila, saj je opazila njegove odzive, zavedala se je, da se je povsem osredotočila na Saro, ki je, tudi hiperaktivna, ves čas nosila čelado, da se ne bi poškodovala. »Ali pekel ali otroci, sem si rekla, pobrala otroke, osebne stvari in se vrnila v Slovenijo.«

Več v Jani št. 39

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ