Rudi Bučar, zmagovalec!

Je diplomirani glasbenik, kitarist samouk, pevec in avtor, ki ga najprej in najbolj poznamo po istrskih ljudskih napevih, ki jih preoblači v svojstveno glasbeno preobleko. Od letos naprej je zapisan tudi kot zmagovalec Slovenske popevke!

Diplomirani glasbenik in kitarist samouk. Ljubi glasbo, Istro in dveletnega sinka Edija, rad ima veliko stvari in ljudi, čustva ubesedi v »rad imam«. Ljubezen do glasbe je podedoval z materinim mlekom in očetovim glasom, prvič mu je glasba v resnici zadišala konec osnovne šole, še bolj v srednji z bendom Spiritis. Na glasbeno sceno je stopal večkrat, z bendom in sam, prepoznaven je začel postajati pred enajstimi leti z istrskimi ljudskimi napevi, ki jih je preoblekel po svoje. Posledice: dva svojstvena cedeja, uspehi z drugimi pevci: spremljevalni vokal Janu Plestenjaku in na Eurosongu, duet z Alyo na Emi, zmagovalna pesem Anike na Slovenski popevki z njegovim avtorskim podpisom. Letos je triintridesetletni vodnar končno zmagal sam!

Ste zaljubljeni? Sprašujem zaradi vaših zmagovalnih ljubezenskih pesmi: pred dvema letoma je Anika s pesmijo Samo ti zablestela na Slovenski popevki, letos ste pesem Naj traja napisali, zapeli in zmagali.
Mislim, da ja. V meni se pretakajo različna čustva, ljubezen, bližina – v kakršnemkoli razmerju. V pesmih so ljubezenska čustva, čeprav je po moje beseda ljubezen zavezujoča, bliže mi je besedna zveza imeti rad.
Zanimivo, da ste v pop vodah: kot se spominjam, ste začeli z etno glasbo, s priredbami starih istrskih ljudskih napevov.
Značilno je, da delam v glasbi izlete, ker sem v muziko nasploh zaljubljen. Ja, je ljubezen, ker je zavezujoče. Dostikrat skačem iz enega glasbenega stila v drugega, ker sem človek trenutnega navdiha. Ko me prime, se ne obremenjujem s stilom.
ste začeli z etno glasbo, s priredbami starih istrskih ljudskih napevov.
Značilno je, da delam v glasbi izlete, ker sem v muziko nasploh zaljubljen. Ja, je ljubezen, ker je zavezujoče. Dostikrat skačem iz enega glasbenega stila v drugega, ker sem človek trenutnega navdiha. Ko me prime, se ne obremenjujem s stilom.
Vaši glasbeni začetki segajo v osnovno šolo – so doma rekli, naj bo fant glasbenik, da ne bo norel po ulicah Izole, ali so vas morda prepričali legendarni Kameleoni in Faraoni?
Dobro vprašanje. Starši so bili solisti v mešanem pevskem zboru Obala Koper, oče je še zdaj profesionalno povezan z glasbo – torej sem doma vedno imel oporo in podporo. Teta je bila ravnateljica glasbene šole, prepoznala je moj talent, petje, in starše nagovarjala, naj me vpišejo v glasbeno šolo. Starši so počakali na mojo željo in odločitev ter zelo pozno sem začel študij glasbe: pri triindvajsetih z učenjem klasičnega petja na srednji glasbeni šoli v Kopru, po dveh letih sem poskusil narediti sprejemne izpite na glasbeni akademiji v Trstu, no, in na oddelek za jazzovsko petje sva bila sprejeta dva, še neka Finka. Šele letos sem diplomiral, iz vokala in kompozicije.
Čestitam!
Končno, letos sem vpisal še magisterij na predlog profesorja, kar mi je bilo v čast.
Zakaj niste šli po glasbeni poti prej, če so prepoznali talent in je bila glasba del družinskega življenja?
Ko sem bil otrok, smo imeli še Jugoslavijo. Veliko časa sem preživel na izolskih ulicah, rad sem brcal žogo. Bil sem tudi športni talent, a takoj, ko se mi je zgodilo kaj, kar mi ni bilo pogodu, sem odnehal. V muziki se mi kaj takega ni nikoli zgodilo,vedno me je spremljala, vedno sem našel in dobil kak nov izziv, tudi takrat, ko se je zgodilo kaj negativnega.
Prva plošča je nastala že v mladih letih v samozaložbi – pogumen korak!
Konec osemletke smo imeli bend, nastopali smo, bili smo na mladinskih festivalih, v srednji šoli smo ustanovili bend Spirits, ki je bil na primorskem koncu kar priljubljen, izdali smo prvo ploščo. Neizmerno veselje. Generacija nam je takrat sledila, to so bili neopisljivi občutki. Zame so bili navdih tudi Kameleoni in Faraoni, še vedno sem čustveno povezan z njihovo zgodovino, saj sem prepeval njihove komade. Žal pa mi je, da je imela moja generacija premalo informacij in vzgoje o tem, kdo so bili …
Ste bili problematičen ali uporniški otrok?
Problematičen ne, ker so bili starši zelo odprti in so še danes, uporniški pač, že zaradi novih idej in medgeneracijske razlike. Znali pa so me razumeti in tako je še danes. Hvaležen sem jim.
Znan ljudski godec Luciano Kleva vas je navdušil za etno in folk glasbene vode tako zelo, da ste začeli raziskovati stare istrske napeve. Iz roka vas je torej potegnila tradicija?
V času, ko smo se s Spirits razšli, sem se posvetil avtorski glasbi, všeč mi je bil Fabrizio de Andre’, ki je kot kantavtor uporabljal precej ljudskih glasbil. Želel sem si, da bi tudi moja plošča zvenela nekako tako –da bi bila poustvarjena ljudska glasba.