Pričakovati je, da nas bodo takšna vprašanja v prihodnosti čedalje bolj zadevala. Geni so namreč ključ do boljše diagnostike, učinkovitejših zdravil, večjega donosa poljščin in cenene proizvodnje redkih snovi. So torej ključ do zelo veliko denarja. In če ste mislili, da ste lastnik svojih genov lahko kvečjemu vi, ste se zmotili. So last tistega, ki mu jih uspe patentirati. Patentiranih je tako že na stotine, morda celo tisoče.
Vsak od nas nosi v sebi tri bilijone znakov genske kode, zapisane v DNK. Genom vsakega posameznika je unikaten in sestavljen iz približno 22.000 genov. Četrtina jih je na neki način že zaščitena s patentom. Patentiranje v genetiki sega že v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, poplava zahtevkov pa se je zgodila v devetdesetih, ko smo se gene naučili brati in z njimi manipulirati. Patenti so vezani tako na to branje kot na izoliranje in spajanje genov za testiranje, diagnostiko in uporabo v izdelavi zdravil. Kaj je mogoče patentirati in kaj ne, je domena posameznih držav, med katerimi so velike razlike. Medtem ko je Evropa pri patentih za človeške celice sorazmerno zadržana, so jim ZDA na široko odprle vrata, celo spodbujale so jih. Argumentacija je bila naslednja – tisti, ki vlaga svoje znanje in denar v raziskave in razvoj, seveda želi biti za to nagrajen. Nagrada je patent, ki mu omogoča, da služi denar s svojim izumom. Več patentov torej pomeni več odkritij in izboljšav, kar je dobro tako za gospodarstvo, ki je motivirano s profiti, znanost, ki pridobiva nova znanja in orodja, kot narod širše, ki ima na voljo več hrane, več diagnostike in boljšo, zdravila itn. Razmišljanje, ki je žal tudi naivno in prinaša skrb zbujajoče posledice.
Onemogočene raziskave, astronomske cene v zdravstvu
Patentiranje človeškega genskega materiala je eno najbolj kontroverznih vprašanj sodobne znanosti, ki še zdaleč ni le filozofsko, etično in moralno. Ima tudi še kako daljnosežne praktične posledice. Pomeni namreč, da so raziskave in testiranja možni le s privoljenjem lastnika patenta in da je za to treba plačati. Prav ta del skrbi raziskovalce, ki čedalje glasneje opozarjajo, da je patentiranje genov velika ovira za njihovo delo in za dostopnost zdravstvene oskrbe. Če pomislimo, da je za testiranje za gen BRCA, o katerem zadnje čase toliko poslušamo, v ZDA treba odšteti 3500 dolarjev, je jasno, da so njihovi pomisleki zelo upravičeni. Prihodnost medicine je namreč prav v genskih preiskavah in zdravljenju. Če bo moral vsako nekdo drago plačati, bodo spet enkrat lahko zdravi le bogati. Raziskave, ki bi lahko prinesle revolucionarna odkritja v boju proti najbolj smrtonosnim boleznim, pa bodo še bolj odvisne od skromne državne podpore in tega, ali se bo zdelo zasebnemu kapitalu vredno vlagati vanje. Debata je celo v ZDA, deželi, kjer kraljujeta pridobitništvo in zasebna lastnina, tako vroča, da je zvezna vlada naročila Nacionalnemu inštitutu za zdravje (NIH) analizo situacije. Izsledki v poročilu niso obetavni. Res je, da za zdaj le redki raziskovalci poročajo o finančnih in drugih ovirah zaradi genskih patentov, a kot ugotavlja NIH, je razlog za to predvsem dejstvo, da se večina raziskovalcev patentov sploh ne zaveda ali pa jih gladko ignorira, lastniki pa ne zahtevajo kompenzacije. Dvoma, da bo do tega nekoč prišlo, pa ni. Boj za patente namreč še vedno divja in zahtev je ogromno. Pomislek, da podjetja, ki stavijo na genomiko, s svojimi zahtevami čakajo na trenutek, ko bodo imela patente v malhi, zato ni iz trte izvit.
