Kriza, ki nas spodbuja, da iščemo poti, kako bi si sami pomagali, grožnja z gensko spremenjenimi rastlinami, omejitve pri uporabi semen, s katerimi grozi EU, možnost, da izgubimo nadzor nad edino semenarsko hišo v Sloveniji, in še kaj – vse to je prispevalo k spoznanju, da semena naših kulturnih rastlin niso nekaj, kar nas bo vselej samoumevno čakalo na policah najbližje trgovine.

V sosednji Avstriji so se izročila v semenih naših zelenjadnic, zelišč in sadja zavedli že precej pred nami. Da bi poskrbeli za prihodnost semen domačih sort in vrst, so na pobudo vrtnarjev, gojiteljev in novinarjev že leta 1990 ustanovili združenje Noetova barka (Arche Noah).  

Industrializacija kmetijstva v zadnjih sto letih je povzročila, da smo izgubili semena treh četrtin kulturnih rastlin! Vsak, ki goji kulturne rastline, lahko prispeva k ohranitvi tega bogastva, tako da goji ogrožene, redke sorte, da premišljeno kupuje, se vključuje v razpravo ali pa se včlani v katero od organizacij, ki si prizadevajo za ohranitev tradicionalnega semenarjenja.

Tak pristop povezuje približno 9000 članov Noetove barke po vsem svetu. Spoštujejo naravo, saj vedo, da je nezamenljiva. Cenijo kulturne rastline, na vrtnarjenje in kmetovanje gledajo s spoštovanjem, saj se zavedajo, da nam prav ti dejavnosti omogočata preživetje.

Pomemben del dejavnosti Noetove barke je izobraževanje. Prirejajo tečaje, ponujajo enoletno šolanje, izdajajo knjige in skrbijo za pestro spletno stran www.arche-noah.at. Njihov prvi priročnik o tem, kako razmnoževati semena na svojem vrtu, je doživel izjemen uspeh, saj so ga prodali okoli 50.000 izvodov.

V ožjem vodstvu Noetove barke dela okoli 20 sodelavcev, ki izbirajo sorte. Imajo svoj semenski arhiv, v katerem je okoli 5700 sort kulturnih rastlin. Nekatere rastline, ki jih ni mogoče razmnoževati s semeni, gojijo in ohranjajo vegetativno, torej z gomolji (njihovi kooperanti vsako leto posadijo in skrbijo za okoli 200 sort krompirja) ali v nasadih jagodičja in sadnih dreves.

Vrt s paviljonom

Središče delovanja NB je v vasi Schiltern blizu mesta Krems, ki leži ob Donavi, v Spodnji Avstriji. Na nekdanji baročni vrt pred starim dvorcem vstopimo skozi stara železna kovana vrata. Zdaj je tam urejen ogledni vrt, na katerem biološko gojijo več sto sort kulturnih rastlin. Vrt si vsako leto ogleda približno 30.000 obiskovalcev. A tu ni le vrt, temveč tudi bogato založena trgovina s semeni, sadikami in knjigami ter publikacijami Noetove barke. Nad vrtom, na katerem gojijo različne zelenjadnice in zelišča, za okras pa veliko cvetočih enoletnic in trajnic, kraljuje lep paviljon, ki obiskovalce kar potegne k sebi. Paviljon je nekakšna čitalnica knjig, ki so v njem. V sončnih dneh pa se lahko z užitkom odpočijete na ležalnih stolih, nameščenih pred stavbo, pod starimi sadnimi drevesi.

Vsako prvo soboto v mesecih od maja do oktobra pripravljajo zanimive dogodke, namenjene izobraževanju obiskovalcev. Takrat je naprodaj veliko zanimivih sadik, pridelkov, sadežev in drugega.

Ob enem od mojih obiskov so v paviljonu priredili delavnico in udeležence poučevali o tem, kako si izostrijo brbončice v prepoznavanju več okusov. Obiskovalci so imeli priložnost okušati krhlje jabolk in ugotavljati, katera so okusnejša in kakšne okuse sploh prepoznavajo v jabolkih. Hkrati so pripravili razstavo kakih sto sort jabolk in obiskovalci so se lahko prepričali o delčku pestrosti tega najpogosteje gojenega sadja.

Na policah tudi slovenske sorte

Spomladi, ob 1. maju, pripravijo res pestro ponudbo sadik zelenjadnic in zelišč. Vse sadike so vzgojene ekološko, zato so cene nekoliko višje kot v običajnih vrtnih centrih. Lahko zatrdim, da bo vsak ljubiteljski vrtnar na policah prodajalne v središču Noetove barke v Schilternu našel precej takih, ki jih bo videl prvič. Ker so skoraj vsi vrtičkarji nagnjeni h kupovanju neznanih rastlin, morajo pred spomladanskim obiskom središča Noetove barke obvezno poskrbeti za dvoje: kupček denarja za nakupe in prostor v prtljažniku avta. Sadike so zdrave in marsikatera jih bo pritegnila že zaradi svojega izvora. Mar ni zanimivo, če na kateri izmed etiket paradižnikov, paprike ali fižola preberemo, da izvira iz Slovenije, mi ga pa sploh ne poznamo?

Nekateri najbolj vneti slovenski vrtičkarji hodijo po sadike in semena prav v Schiltern. Tistim, za katere je ta pot predolga, svetujemo, da na spletni strani poiščejo datume in kraje v Avstriji, kjer so razstave in sejmi rastlin. Številnih se ekipa Noetove barke udeležuje vsako leto. Nam najbližja sta v Gradcu in Celovcu.

Vrt središča Noetove barke sicer odpre svoja lepa kovana vrata sredi aprila, zapre pa jih drugi konec tedna v oktobru. Vstopnino je treba plačati le ob posebnih dogodkih, torej vsako prvo soboto v mesecu, sicer pa je ogled vrta brezplačen.

Tisoče semen v stekleničkah in zamrzovalniku

V kleti pod trgovino je arhiv semen Noetove barke. Vodi ga Michael Saunjak, ki je deloma slovenskega rodu, a žal ne zna našega jezika. Semena v arhivu Noetove barke pa ne izvirajo le z vrtov in s kmetij članov združenja. Nekatera pridelajo sami na posebnem poizkusnem oziroma razmnoževalnem vrtu v bližnji vasi Langenlois. Tako kot semenski arhiv tudi ta vrt ni odprt za obiskovalce, saj na njem vzdržujejo strog režim nadzorovane pridelave semen. Na vrtu morajo zagotoviti dosledno ločevanje tistih rastlinskih vrst in sort, ki se lahko križajo med seboj. Za pridelovanje semen posamične rastlinske sorte je seveda bistveno, da jo ohranijo kar se da čisto, brez primesi dednih zasnov podobnih sort.

Pri delu na vrtu v Langenloisu pomagajo prostovoljci, ki negujejo rastline in semena pobirajo ročno, enako jih tudi mlatijo in čistijo. Vse zelenjadnice in zelišča gojijo ekološko, gnojijo z zelenim podorom in uležanim hlevskim gnojem, seveda tudi kolobarijo.

V arhivu je večina semen shranjena v tesno zaprtih stekleničkah, v prostoru ohranjajo stalno temperaturo. Nekatera semena, ki jim želijo ohraniti čim daljšo kalivost, hranijo globoko zamrznjena v nepredušno zaprtih vrečkah pri 18 stopinjah Celzija pod ničlo. Del arhiva imajo shranjen tudi v drugih semenskih bankah, zaradi večje varnosti, da semen ne bi izgubili oziroma bi se kakorkoli uničila.

Pestrost članov Noetove barke jamči za pestrost semen

Kljub obsežni zbirki semen v arhivu bi bila ta semena kmalu mrtva, če jih ne bi redno zamenjevali z novimi. Z leti so spletli obsežno mrežo več sto članov po Evropi in ti so se zavezali, da bodo skrbeli za posamične rastlinske sorte, jih gojili, pobirali semena ter jih vračali v matični arhiv.

Številni člani torej sodelujejo z Noetovo barko, ker trdno verjamejo, da je skrb za ohranitev starih sort kulturnih rastlin pomembno poslanstvo. Anne Marie Gadermeier je ena takih članic: »Tega ne počnem zaradi zaslužka, temveč iz strasti. Imam službo v trgovini z biološko hrano, torej ne služim niti z rastlinami niti s semeni. To dejavnost sem prevzela od babice in mame. Semenarjenje ljubiš ali pa ne.«

Walter Scharler, kmet z veliko kmetijo na Štajerskem, že dve desetletji kmetuje skladno z ekološkimi zahtevami. Vsako leto goji okoli sto vrst in sort zelenjave na svoji kmetiji, na kateri je okoli 10 ha njiv in rastlinjakov. Zanj je bilo odločilno srečanje leta 1988 (!), ko je na tečaju o biološkem kmetovanju spoznal kmetico, ki je takrat že deset let kmetovala na tak način. Tudi njega sta motila uporaba kemičnih zaščitnih sredstev in vsiljevanje modernih hibridov glavnih poljščin. Pridelovanje koruze je zamenjal z zelenjadnicami. Da se je pravilno odločil, se je kmalu potrdilo na trgu v bližnjem Gleisdorfu.

Z Noetovo barko se je povezal pred desetimi leti. Odtlej goji desetine različnih sort paradižnika, paprike, jajčevcev, buč, solate in drugih zelenjadnic. Številne sorte goji samo zato, da pomaga vzdrževati semensko banko Noetove barke. Nekatere sorte pa gojijo skupaj z drugimi kmeti več let in opazujejo, katere so najprimernejše za tamkajšnje okolje.

»Semena so od nekdaj hranili kmetje in vrtnarji, ti so jih tudi žlahtnili. Sorte so bile različne od doline do doline. Večino te različnosti je uničila semenarska industrija. Zdaj je to posel samo nekaj multinacionalk in kmetje so odvisni od le nekaj sort. Jaz pa obožujem pestrost, ki jo že deset let uživam,« pravi Walter.

Marc Bosse je nekaj let vodil ogledni vrt v Schilternu, potem pa se je z željo po čim večji svobodi odločil za pot samooskrbe na majhni kmetiji na Gradiščanskem. Tam prideluje več deset vrst zelenjave, ki so zanj posebej zanimive. Še vedno sodeluje z Noetovo barko, le da zdaj semenari tako zase kot za druge.

»Semena zbiram predvsem zase, da lahko še naprej gojim rastline, ki jih želim. Običajno jih imam več, kot jih potrebujem. Noetova barka zbira semena, ki so na voljo tudi drugim, in tako tudi sam razdajam svoje seme. Nekoč mene ne bo več, kaj naj torej z njimi? Zato se lahko zaradi semen, ki sem jih razdelil oziroma predal v druge roke, počutim izpolnjenega,« razlaga z nasmeškom Marc Bosse.

Manipuliramo z rastlinami

Mag. Beate Koller, vodja središča Noetove barke v Schilternu, je med opisovanjem poslanstva tega združenja izrekla zanimivo misel: »Z vzgojo kulturnih rastlin smo prevzeli veliko odgovornost. Divje rastline same skrbijo za razmnoževanje, ob tem so podvržene tudi evoluciji. Pri kulturnih rastlinah je drugače: mi vzamemo semena, jih posejemo, zalivamo, gnojimo, gojimo in širimo po svetu. Skrbimo, da so rastline uspešne v rasti. Zato je ta odnos nekaj posebnega.  V zadnjih desetletjih smo začeli s temi našimi partnericami manipulirati. Premalo jih spoštujemo in z njimi ravnamo nemoralno. Tudi z živalmi ravnamo slabo, a vendarle nekoliko bolje, četudi jih včasih obravnavamo kot stroje. Pri rastlinah pa smo res šli v skrajnost. Ker nam niso podobne, imamo očitno manj zadržkov pri manipulaciji z njimi. Tudi to je poslanstvo Noetove barke – vzpostaviti drugačno partnerstvo, drugačen odnos do kulturnih rastlin. Gre za sobivanje, ustvarjanje. Kajti kulturne rastline so človekova stvaritev, nastale so zaradi nas. Zato moramo z njimi ravnati previdno in skrbno.«