Zgodbe

Ko izgubiš službo, izgubiš tudi zdravje

Petra Grujičić
2. 7. 2013, 09.34
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Luka nikoli niti pomislil ni, da bo kdaj prestopil prag ambulante za ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja Nadškofijske Karitas Maribor.

Ko je izgubil status študenta in ni dobil zaposlitve, je s subvencijo postal samostojni podjetnik. Ni imel druge izbire, a je verjel, da mu bo šlo. Da bo dela dovolj. Ni ga bilo. In kmalu ne denarja za plačevanje prispevkov, najemnine. 

Vsak dan si je rekel, danes pa bo. Ni bilo, vendar ni iskal pomoči, ne drugih poti. Nasprotno. Globje v brezno kot je drsel, bolj len je postajal. »Ko si za nekaj prizadevaš, a tega ne dosežeš, se začne pozitivno zmajševati in negativno večati,« pravi zdaj fant, ki se je z resnico o sebi in svojem življenju soočil šele, ko je brutalno pristal na trdih tleh. Na cesti.

Ni se obrnil na prijatelje. Oni še danes ne vedo, v kakšno stisko je zašel. Če bi vedeli, je prepričan, ga takšnega, kakršen je danes, ne bi sprejeli, zato se tudi za javnost predstavi z imenom, ki si ga je vedno želel, a ga nikoli ni imel. Noče, da bi njegovo zgodbo poznal še kdo razen najbližjih, čeprav še zdaleč ni edini, ki si je do zadnjega zatiskal oči pred resnico in verjel, da se bo »vse skupaj nekako rešilo«.

Ko prosiš za pomoč, si premagan

Dokler ni izgubil vsega, mu ni bilo težko. Ko je »padel na realna tla«, se je to čez noč spremenilo. Kljub temu je dolgo zbiral pogum, preden je zaprosil za pomoč. Ni lahko. »Ko prosiš zanjo, veš, da si premagan,« pravi leto zatem, ko je potrkal na vrata Karitas. »Zakaj naposled sem? Ker me je preveč zeblo.« V zavetišču za brezdomce se je najprej »pošteno spočil in se najedel«, potem je začel tkati nove vezi in se soočati s svojo življenjsko zmoto: da bo na hitro dosegel veliko.

Vendar se do novih spoznanj ni dokopal sam. V sprejemališču za brezdomce, v katerem se lahko umije, očedi in v sveža oblačila preobleče vsakdo, ki to potrebuje, in zavetišču za ljudi, ki so v stisko zašli iz kakršnegakoli razloga, z nasveti in urejanjem papirjev pomagajo strokovni delavci. Pomoči potrebne lahko tja napotijo tudi iz informacijske in svetovalne pisarne, katere prag prestopi največ ljudi. Leta 2011 so v njej finančno pomagali 1200 ljudem, lani zaradi pomanjkanja denarja le še osemstotim. »Ko pride nekdo s svojo stisko, najprej preverimo, ali je rešitev zanj res to, kar želi danes, ali pa ga lahko morda vključimo v katero drugo obliko pomoči in s tem vsaj delno celostno rešimo njegovo stisko,« razloži generalni tajnik Karitas Darko Bračun in pove, da Karitas med drugim vodi tudi  terapevtsko pripravljalni center za odvisnike in ljudsko kuhinjo Betlehem.

Včeraj delavec, danes v domu za brezdomce

Luka je dobil posteljo in hrano, zdravnik v ambulanti Karitas je preveril, kakšne posledice sta na njem pustila življenje na cesti in stres. Izguba službe se hitro odrazi na zdravju, zato tega spremljajo s sistematskimi pregledi za brezdomce. Zanje so pred osmimi leti ambulanto tudi odprli, misleč, da bo le kratkorajen projekt, vendar se je pokazalo, da ne zadostuje niti navzočnost zdravnika trikrat na teden. Ljudi, ki ga potrebujejo, je veliko. Izbrisani, ki nimajo dokumentov. Tisti, ki so zavarovanje izgubili, ker jim je propadel espe. Oni, ki so v finančno stisko zašli zaradi spremembe socialne zakonodaje. Ljudje, ki nimajo nobenih prihrankov in ne staršev, ki bi jim lahko pomagali, ko izgubijo prihodek. »Tako hitrega kroga, kakršen je danes, ni bilo še nikoli. Včeraj si bil delavec in si živel v samskem domu, danes ne dobiš plače in si že v domu za brezdomce,« pravi pravnik in koordinator socialnih programov Boštjan Cvetič.


Več preberite v tiskani Jani (št. 27, izid: 2.7.2013).