Nasveti

Poznate svoj/vajin jezik ljubezni?

Tina Nika Snoj
20. 7. 2022, 22.56
Posodobljeno: 20. 7. 2022, 23.08
Deli članek:

Kar naprej se obeša po meni! Ne spomnim se, kdaj me je zadnjič pohvalila. Nikoli mi ne prinese rož. Poljubi me samo, kadar bi rad seksal! Kar naprej bi analizirala najin odnos! Pogovarjava se samo o otrocih in kaj je treba prinesti iz trgovine. Saj vse porihta, ampak objame me pa nikoli! Zveni znano? Redki so pari, da partnerja ne bi želela česa spremeniti drug pri drugem. A dokler vesta, da se imata rada, se marsikaj prenese. Nekaj čisto drugega pa je, če dvomimo že o tem, ali nas ima partner sploh rad. Pa ni nujno, da v odnosu manjka ljubezni. Morda gre le za to, da se dokazi o njej izgubijo v prevodu. Morda se le nista naučila govoriti vajinih jezikov ljubezni.

Revija Jana
Naklonjenost kažemo na različne načine

Gotovost, da nas ima nekdo rad, je za partnerski odnos lepilo, ki pomaga pri premagovanju vsakodnevnih izzivov in krepi željo po še boljšem odnosu, pravi Staš Žnidar z Inštituta za psihoterapijo in izobraževanje SENSUS. »Biti v dvomu, ali nas ima nekdo zares rad, je zelo stresno. Če so partnerji negotovi glede ljubezni in naklonjenosti drugega, je lahko to izvor številnih provokacij in konfliktov. Če partner naše negotovosti ne jemlje resno, ne bomo nikoli mirni in gotovi.«

Brez ljubezni mi živeti ni … Žnidar v svoji terapevtski praksi opaža, da je ljudem ljubezen pogosto težko izkazovati, včasih pa še težje sprejemati. V ozadju se pogosto skrivajo boleče izvorne izkušnje, saj starši niso zmogli pokazati svoje naklonjenosti. Pogosto ljudje čutijo naklonjenost in ljubezen, a jo težje pokažejo in si težko dovolijo, da jih pozitivna čustva preplavijo v dvoje.

Podobno izkušnjo ima Leonida Mrgole iz Zavoda za izobraževanje, raziskovanje in svetovanje Vezal. »Največjo povezanost in zaupanje v odnos gradi to, da smo pred partnerjem lahko ranljivi, pa nam bo prisluhnil, nas bodril in pomiril. Pri parih, ki pridejo k nam na terapijo, je to glavni problem. Da ne zaupajo drugemu svojih najglobljih misli in občutkov, da si ne upajo ali se ne znajo razgaliti drug pred drugim.« Pari, ki pridejo k njim, si želijo izboljšati svoj odnos in so zavezani drug drugemu. Ne znajo pa govoriti o svojih čustvih in občutkih, ne poznajo svojih potreb in želja. Prav to pa par razdvaja ali povezuje.

Da smo v partnerstvu težko srečni, če ne doživljamo, slišimo oziroma ne občutimo partnerjeve pozornosti in naklonjenosti, se strinja tudi Jerneja Dimec Bratina iz Centra Novo upanje. »V takem primeru se v odnos hitro vtihotapijo naveličanost, nezadovoljstvo, prizadetost, jeza, zagrenjenost, zamera in partnerju začnemo očitati, da mu ni mar za nas. Potem morda v jezi začnemo zahtevati stvari od njega, in to vnaša v partnerstvo konflikte. Žal pa v praksi pogosto opažam tudi, da se partnerja ali pa najpogosteje eden od njiju, po koncu zaljubljenosti nehata truditi in si izkazovati pozornost, čeprav ta potreba v resnici ne preneha. In običajno potem drugi partner to pogreša in trpi.«

Pet jezikov ljubezni. Z zapleti in nerazumevanjem, ki jih prinaša parom različno pojmovanje tega, kaj pomeni, da nas partner ljubi, se srečujejo vsi partnerski terapevti. »Zelo pogosto si partnerja ne znata pokazati ljubezni na način, ki ga drugi potrebuje, torej v jeziku ljubezni partnerja, in ne v svojem jeziku ljubezni. Nagnjeni smo k temu, da drugemu dajemo, kar poznamo, torej to, kar ustreza nam, težje pa se prestavimo v kožo drugega in se potrudimo, da mu damo to, kar potrebuje on,« pravi Jerneja Dimec Bratina.

O tem, kaj vidi kot dokaz ljubezni, le redko kdo temeljito razmisli. Še manj pa o tem, kaj kot ljubezen in naklonjenost dojema partner. Vendar pa je to temelj, na katerem se gradi odnos med dvema človekoma. Če manjka občutek, da mu je mar, kaj pomagajo vse druge partnerjeve dobre lastnosti! Za izhodišče za spoznavanje lastnih občutkov lahko služi Gary Chapman, priznani terapevt in pisatelj, ki je svoja opažanja o doživljanju partnerstev strnil v teorijo petih jezikov ljubezni. Ta je seveda nekoliko poenostavljena, a vseeno lahko postavi dobro čustveno osnovo za razumevanje med partnerjema. Chapman pravi, da potrditev ljubezni različni ljudje vidimo v različnih stvareh. Za nekoga je važno, da se mu čustva izpovejo, za drugega, da se ga veliko dotika, za tretjega pa, da mu partner prinaša majhne in velike pozornosti. Če partnerji ne poznajo jezika ljubezni drugega, se v odnosu hitro nehajo počutiti ljubljene, varne in sprejete. V grobem je Chapman pri ljudeh prepoznal naslednje »kategorije« dokazov ljubezni:

Besede potrditve

Nekateri morajo ljubezen slišati. Njihov jezik ljubezni so besede. Ne le »rad te imam« in »ljubim te«, ampak tudi pokloni, pohvale, izrazi hvaležnosti in spodbude. Slišati morajo, da jim obleka pristaja, da so v nečem dobri in da jim bo uspelo, ko so negotovi. Izredno so občutljivi na izbiro besed, ton in zven glasu. Besede si močno vzamejo k srcu, zato jih negativna komunikacija močno prizadene, še posebno težko pa pozabijo žalitve.

Posvečeni čas

Spet drugi potrebujejo pozornost in to, da partner z njimi preživi čim več časa. Dokaz ljubezni je zanje kakovostna dvojina ob kavi, na koncertu, sprehodu ali vrtu, skupno kuhanje kosila, ogled filma ali športno popoldne. Posvetiti nekomu svojo pozornost lahko pomeni tudi poglobljen pogovor, v katerem partnerja delita svoje misli in čustva, strahove in želje.

Dotik

Ljudje, ki v prvi vrsti potrebujejo dotik, da se počutijo ljubljene, bodo brez njega v odnosu čustveno shirali. Ljubezen morajo čutiti. Objem, poljub, masaža, božanje, držanje za roke in tudi spolnost napolnijo njihove čustvene baterije. Brez tega ne bodo čutili partnerjeve ljubezni, pa če ta zanje naredi karkoli.

Darila

Za nekatere je obdarovanje tisti jezik, ki jim najbolj jasno pokaže, da jih ima partner rad. Potrebujejo nekaj oprijemljivega, kar lahko pobožajo, nosijo ali postavijo na polico. Partnerjeva čustva morajo videti. To se morda sliši materialistično, a navadno tu ne gre za vrednost darila, ampak za to, da si lahko rečejo – »Kako lepo, pomislil je name!« Nekaterim so zato še veliko ljubša darila, ki jih partner izdela sam. V nekem smislu je to dandanes že na roke napisano pismo.

Usluge

Jezik ljubezni uslug pravi – dejanja so pomembnejša od besed. Pri njem gre za to, da partner nekaj naredi za nas, ne da bi ga za to morali prositi. Pelje avto na servis, skuha kosilo, zlika srajco, organizira počitnice ali pripravi zabavo presenečenja za rojstni dan. To kaže pozornost in skrb za partnerja, kar je za marsikoga najpomembnejši izraz ljubezni.

Vsak jezik ima tudi narečja. Za to, da znamo razbrati, kaj potrebujemo, da se bomo počutili ljubljene in da bomo sami znali ljubezen pokazati drugim, pa moramo biti sami v stiku s tem, kar čutimo. Če ne bomo vedeli, kaj nas dela v odnosu varne in samozavestne, bomo vanj vedno vnašali nemir in krivili partnerja, da nam nečesa manjka.

Po izkušnjah terapevtov, ki si s Chapmanovo klasifikacijo pomagajo, imamo ljudje po navadi dva primarna jezika ljubezni, ki sta najbolj izražena. Po malem pa potrebujemo, da se partner z nami pogovarja v vseh petih. Seveda pa moramo poznati tudi partnerjev jezik ljubezni, saj se mora tudi on počutiti ljubljenega. Večinoma dajemo ljubezen tako, kot jo želimo prejemati, in potem smo užaljeni, če partner tega ne ceni ali nas obtoži, da mu čustev ne kažemo. A mogoče ima on dotikov kmalu dovolj, želel pa bi si, da ga presenetimo z opranim avtom. Ali pa bi mu kaj pomenilo, če bi šli z njim kolesarit za vikend ter telefon pustili doma. Kot poudarja Jerneja Dimec Bratina: »Vsi bi radi, da partner za nas kaj naredi, težje pa se mi potrudimo zanj. Še posebno, če nam je partnerjev jezik ljubezni čisto tuj. A v odnosu moramo iti v pozitivnem smislu nekoliko čez sebe, iz svoje cone udobja, in tako osebnostno zrasti. Šele to je prava ljubezen. V partnerstvu gre za nenehno učenje in preseganje sebe. Le tako lahko poglabljamo medsebojno povezanost.«

Revija Janašt. 2919. 7. 2022