Na pomoč, ljubosumna sem!

Draga Saša! Lani marca, ko se je začela korona, sem začela delati od doma, mož pa je hodil v službo. Imava dva majhna otroka in bilo je izjemno naporno. Ko je mož prišel domov, sem mu porinila otroka, da sem lahko sploh kaj naredila za službo –večkrat sploh nisem utegnila kaj pametnega skuhati niti pospraviti. Mož je potem začel ostajati v službi vedno dlje in seveda sem težila vsakič, ko je prišel. Oba sva bila zelo napeta in večkrat sva se sprla, saj nisem razumela, kako mu ni jasno, da gre on v službo počivat, jaz pa sem varuška, delam, potem pa je pričakoval še, da bom skuhala, pospravila, da bom dobre volje in vsa »napedenana«. Adijo pamet. Potem sem čisto slučajno videla e-pošto na njegovem računalniku, da naj se vpišejo v razpredelnico, kdaj bo kdo delal, ker so začeli delati izmensko. In sem videla še e-pošto sodelavke, v kateri sta se dogovarjala, da bosta skupaj ona dva. Pisalo je »da bova končno malo sama«. Nisem se vtaknila v to, ker se mi niti ni zdelo nič posebnega. Ampak v drugem valu korone jeseni sem opazila, da se je začel več umivati in preoblačiti, pa kupil si je neki parfum, začel je delati sklece … In seveda mi je postalo sumljivo. Zato sem težila in težila, večkrat sva se prepirala še pozno ponoči. Postal je nesramen do mene, rekel mi je, da sem tečna baba, da mu je žal, da se je poročil z mano, da se nikoli ne uredim, da sem itak vedno »zmatrana«, kadar kaj hoče od mene … Seveda sem utrujena, saj sem za vse sama! Potem sem našla v telefonu in na računalniku pošto, iz katere je jasno, da imata s tisto sodelavko nekaj. Vse sem mu vrgla pod nos in je priznal, da mu je všeč, ampak da nimata nič. Od tega je zdaj dva meseca. Še vedno se videva s sodelavko, jaz še vedno delam od doma, mož še vedno prihaja pozno … nič ni drugače, samo to, da mi je obljubil, da si bo nehal dopisovati in da res nimata nič. Mene pa zdaj vse skupaj tako teži, da sploh ne spim, čez dan sem kot zombi, ljubosumna sem in jezna na ves svet, na ta blesavi virus in ukrepe, ki so mi uničili življenje. Komaj čakam, da bo vse normalno, ker sem že na koncu z živci in z vsem drugim, počutim se kot kup dreka. Biserka

Biserka, hvala za iskreno pismo. Zelo sem prepričana o tem, da je cel kup podobnih zgodb ta hip … Saj ne, da vas želim s tem tolažiti, češ, niste sami v svoji nesreči, ampak dejstvo je, da je veliko družin, ki na novo iščejo in postavljajo svoje temelje.

Vsega se je nabralo. Preveč. Nekateri iščejo izhod v alkoholu, nekateri v hrani, drugi v ljubimkanju in begu pred resničnostjo, tretji morda v sproščanju, športu, meditaciji … Odločitev je vedno naša, čeprav se nam včasih zdi, da smo kar nekako potegnjeni v vrtinec. Vašemu možu se je verjetno zgodilo prav to – potegnilo ga je proč od realnosti, proč od odgovornosti. Naš um tako ali tako vedno išče izhode, da nas vodi od bolečine k ugodju, in flirtanje s sodelavko trenutno zagotovo prinese bistveno več ugodja kot pa soočenje z dejstvom, da so doma majhna otroka in izčrpana žena. V službi je relativen mir, vsaj v primerjavi s tem, kar se dogaja doma ob majhnih otrocih. In v službi je urejena, privlačna sodelavka. Kako mamljiva ponudba! Tisti, ki se odločijo, da se bodo odzvali na povabilo uma, naj uberejo to privlačnejšo inačico, so pogrnili na izpitu odgovornosti do sebe, do otrok, do odnosa. Veliko je takšnih. Ampak to je le trenutno zadovoljstvo! Dolgoročno takšne odločitve prinesejo še več nelagodja in zeloooo zoprnih situacij ter veliko bolečine.

Kaj lahko ukrenete, Biserka? Nujno je, da se ustavite. Lahko prosite koga, da za kakšen dan vzame otroka? Ju morda lahko peljete v vrtec vsaj za nekaj ur? Potrebujete t. i. »reset«. Ali drugače povedano, potegniti je treba črto. Tako ne bo šlo več naprej in res si lahko nakopljete še več težav, predvsem zdravstvenih, česar si pa ne želite.

Nujno se pogovorita z možem. Vzemita si prost dan, ugasnita telefone, bodita sama. Načrtujta ta dan skupaj, ne pod prisilo. Potem pojdita na sprehod ali si doma pripravita sproščeno ozračje – kaj dobrega na mizi, svečke … In se pogovarjajta. Še prej se dogovorita za pravila pogovarjanja. Brez obtoževanja, brez povzdigovanja glasu, spoštljivo, s stavki »jaz tako čutim, ko …«. Kaj so vajina pričakovanja? Kaj čutita, kaj pogrešata?

Vem, lažje je vse to napisati kot pa izvesti. Ampak poskusita, res poskusita. Tako boste vsaj vedeli, kje ste v odnosu. In Biserka, niso krivi ne korona ne ukrepi. Vse te okoliščine, v katerih smo se znašli, so samo sprožilci določenih stvari, ki so obstajale že prej. Zato prevetrita vajin odnos. Ker po starem ne bo nikdar več. Vi pa tudi vzemite svoje življenje v svoje roke. Poiščite način, da boste imeli kaj časa zase. Spet, jasno mi je, da je to pri majhnih otrocih težko, spomnim se sebe, da sem vstajala navsezgodaj zjutraj, da sem imela malo tišine in sem lahko v miru naredila vaje, pa meditacijo, da sem poslušala kakšen pozitiven posnetek … In je nekako šlo. Predvsem pa – začnite nase gledati skozi druge filtre. Zdaj ste osredotočeni na to, da ste nevredni, nesposobni …, in se tako tudi počutite. Iz te stopnice, na kateri stojite ta hip, ni dobrega odrivnega izhodišča. Vi spadate mnogo višje na teh stopnicah in začnite svoj pogled obračati tja. Tja, kjer je Biserka kraljica, ki si zasluži vse lepo, tudi spoštljiv odnos. Povejte si, da ste izjemni, da ste noro sposobni, da takole skrbite za dva majhna otroka in še delate za službo. Tega ne zmore vsak! In normalno je, da ste utrujeni! In normalno je, da ste naveličani in tu pa tam brez volje! V resnici pa ste izjemni!

Držim pesti za vas, Biserka!

Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021