Številni otroci se je bojijo. Že več generacij se ponavlja miselni vzorec, da je matematika strah in trepet. Prav ta strah marsikaterega šolarja ohromi, da pri njej ne zmore biti uspešen. Kako se je torej pravilno lotiti? O tem smo povprašali odličnega matematika stare šole, dr. Zvonka Perata, ki je sprva poučeval matematiko, fiziko in druge predmete, nazadnje pa je bil več kot 23 let zaposlen na Zavodu RS za šolstvo v Ljubljani. Strah pred matematiko se »deduje«. Kaj najbolj ustvarja strah pred matematiko in reševanjem matematičnih nalog? »Nekdaj smo bili navajeni na sprotno učenje. Dandanes, ko je v modi napovedano spraševanje, torej ocenjevanje in celo preverjanje, se sprotno učenje lahko brez strahu odlaga. Dokler se ga ne nabere toliko, da ga ne zmoremo več. Temu nujno sledita stiska in propad sistema. Mislim, da si šolajoča se mladina skoraj do fakultete ni zmožna sama načrtovati tempa sprotnega učenja. Tudi marsikateri starši tega niso zmožni privzgojiti svojim otrokom. Zato je sistem napovedanega spraševanja pogosto krutejši kot sprotni sistem brez napovedi. Pri tem pa se strahovi staršev večinoma selijo tudi na otroke. Nekaj začetka tega strahu pred matematiko je gotovo pri tistih učiteljih, ki so se v šolskih klopeh naučili sovražiti matematiko in to sovraštvo uspešno prenašajo na svoje učence. Približno tako je mnenje o vzrokih strahu pred matematiko zapisal Georg Polya v knjigi Kako rešujemo matematične probleme. Še večji del tega strahu se deduje. Tudi starši še bolj kot učitelji prenašajo svoje strahce na svoje potomstvo. Zgodba o strahcih se konča z razporejanjem predmetov iz šolskega urnika in njihovih vsebin v predalčke težko-lahko. Ta dva predala pa lepo pojasnimo s kitajskim rekom Če veš, kako, nobena reč ni težka, če je težka, ne veš, kako,« pripoveduje dr. Zvonko Perat, ki je na zavodu za šolstvo zaposlen kot višji svetovalec za področje matematike. S prvim septembrom letos se bo upokojil. Več v Jani, 17.8.2010