Daleč najpogostejša je sladkorna bolezen tipa 2, ki ji pravijo tudi starostna. Za njo obolevajo večinoma ljudje po 50. letu in pozneje. Skrb zbujajoče pa je, da ima sladkorno bolezen tipa 2 tudi čedalje več mladih ljudi.
Sladkorna bolezen ni nekaj tako pogostega in preprostega, da je nepomembna, kakor marsikdo misli. So pač ljudje, ki ne smejo jesti tort in drugih sladkarij, kaj pa je to takega? Takšna interpretacija bolezni je zelo zavajajoča in pripelje bolnike do tega, da se zanemarijo, in dokler ne čutijo posledic, živijo v lažnem prepričanju, da jim ni nič. Velika večina bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 ima tako imenovani presnovni (metabolični) sindrom. To pomeni, da imajo poleg preveč sladkorja v krvi preveč maščob, povišan krvni tlak in so tudi debeli. Maščobne obloge se jim nabirajo okrog pasu, v predelu trebuha. Ta maščoba pa je daleč najbolj škodljiva, saj sprošča snovi, ki škodujejo organom in spodbujajo vnetne procese. Od tod ni več daleč do bolezni srca in žil. Tudi do možganske kapi ne.
Spremembe so nujne!
Ko zdravnik postavi diagnozo sladkorna bolezen tipa 2, bolniku najprej predpiše zdrav življenjski slog. Tako se pravzaprav sploh začne: najprej je treba videti, kaj zmore telo samo, če mu pri tem intenzivno pomagamo. Se pravi, da začne bolnik bolj zdravo jesti (sveža zelenjava in sadje, malo maščob, pa tiste kakovostne, malo sladkorja, kakovostni in odmerjeni ogljikovi hidrati), se redno gibati in poskušati čim bolj obvladovati posledice stresa. Takšen slog življenja tudi vodi k vitkejši postavi. Skoraj nič ne pomaga zdravju toliko, kot če pretežek človek shujša na zaželeno težo. Oziroma, pomaga vsak kilogram, ki se ga znebi. Tretji pomemben dejavnik je, da bolnik stalno in skrbno nadzoruje raven sladkorja v krvi. Osnovni problem sladkornih bolnikov je namreč preveč sladkorja v krvi. Hormon inzulin, ki ga izloča trebušna slinavka, pomaga celicam sprejeti sladkor, ki ga uporabijo za hrano in energijo. Če je inzulina premalo oziroma če ga celice ne prepoznavajo, se količina sladkorja v krvi močno poveča, to pa pomeni nevarnost za mnogo zapletov, od okvar oči do ledvic, že omenjenih bolezni srca in žil ter posledično tudi okvare udov, ki lahko vodijo v amputacijo.
Sladkor v krvi
Če je torej glavni problem preveč sladkorja v krvi, je glavna naloga zdravljenja, da se njegova količina spravi na normalno raven. To pa je včasih precej težko. Četrta možnost za obvladovanje sladkorne bolezni je zdravljenje z zdravili. Najprej bolniki dobijo zdravila, šele čez čas (lahko čez leta ali pa sploh nikoli) preidejo na vbrizgavanje inzulina. Bolnik lahko večkrat na dan preveri, koliko sladkorja ima v krvi. Za to ima posebne testne lističe, na katere kapne kapljico krvi. Če bolnik stalno in skrbno pazi na svoje zdravje (z vsemi naštetimi ukrepi), bo lahko dolgo živel brez zapletov. Zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni – bolje rečeno, za obvladovanje – je kar nekaj skupin. Sicer obstajajo smernice, kako naj bi zdravniki začeli zdraviti, vendar pa je vsak bolnik zgodba zase. Za vsakogar je treba narediti individualen načrt zdravljenja, ki ga potem glede na uspešnost zdravniki prilagajajo potrebam bolnika. Dostikrat se zgodi, da eno samo zdravilo ni dovolj. Pravzaprav večina bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 jemlje več zdravil. Vsako zdravilo učinkuje drugače, na drug sklop preciznega sistema v človekovem telesu. Ker pa nismo vsi enaki, ker imamo vsak drugačno genetsko sestavo, vplivajo zdravila na vsakogar drugače. Morda ne bistveno, pa vendar. Z majhnimi spremembami, na primer z onemogočanjem posameznih encimov, se lahko zelo veliko spremeni. Cilj pa je večinoma, da se raven sladkorja v krvi normalizira ali s preprečevanjem delovanja encimov, ali s pospeševanjem sproščanja inzulina, zaviranjem sproščanja glukoze iz jeter, izboljšanjem občutljivosti celic za inzulin in podobno. Vsaka skupina ima več zdravil, nekatera med njimi pa vsebujejo tudi kombinacije učinkovin. Take skupine so, na primer, meglitinidi, sulfonilsečnina, zaviralci dipeptida peptidaze 4, tiazolidinedioni, zaviralci alfa glukozidaze, bigvanidi in, kot rečeno, kombinacije. Obstajajo tudi kombinacije z učinkovinami, ki znižujejo krvni tlak, na primer.
Težava je, ker imajo nekatera novejša zdravila precej hude omejitve in jih zdravniki lahko predpišejo le redko. Zavarovalnica predpisovanje omejuje, ker so novejša zdravila praviloma dražja. Ne bi pa smeli zanemariti dejstev o možnih stranskih učinkih. Nekatera novejša zdravila imajo zaradi izboljšav manj stranskih učinkov (na prebavila: slabost, razdražljiv želodec, driska, napenjanje, plini; na pridobivanje telesne teže, utrujenost, težave z ledvicami, jetri, kovinski okus v ustih, otekanje nog, zelo znižan krvni sladkor). Dolgoročno je seveda možno, da bi z novejšimi zdravili preprečili zaplete, ki jih povzročijo omenjeni stranski učinki.
Dobro urejen sladkorni bolnik, kakor mu pravijo zdravniki, bo torej z zdravili in lastnim odgovornim ravnanjem poskrbel, da bo sladkorna bolezen čim manj načenjala njegovo zdravje. Ne smemo pa pričakovati (kar se, žal, ves čas dogaja), da bomo živeli tako kot pred diagnozo in skrb za svoje zdravje prelagali zgolj na ramena zdravnikov in medicinskih sester, ki skrbijo za izobraževanje sladkornih bolnikov. Veliko bolnikov se namreč ne zaveda, kakšna obremenitev lahko postane sladkorna bolezen. Ko pa to občutijo, je za izboljšanje že prepozno. Vsak lahko za svoje zdravje največ naredi sam. Zraven sodi tudi redno jemanje predpisanih zdravil, spremljanje količine sladkorja v krvi in zapisovanje teh vrednosti, da bo zdravnik lažje določil vrsto zdravila in velikost odmerka.
