Mnenja

Katarina Keček: Zadnja postaja življenja

Katarina Keček
17. 4. 2024, 03.00
Deli članek:

Groba tišina vlada na infekcijski kliniki, ko pozno popoldne stopim na hodnik intenzivnega oddelka. Medicinskemu bratu ni treba dvakrat reči, da potrebujem zaščitno masko, vedno jo imam s sabo v torbi.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

 Vem, da je ljudje nočejo nositi, ker so pametnejši od strokovnjakov, vendar zaradi diagnoze sem rizična skupina in ne želim po nemarnem naleteti na kak virus. In kje je največ virusov? V bolnišnici, tam, kjer so bolni ljudje. Zato maska. Ne samo, da lahko kak virus odpeljem s sabo, lahko jih tudi prinesem iz zunanjega sveta in nehote ubijem kakega človeka. Je pa nošenje maske vseeno manjši greh.

Strahoma hodim po starem, zelenkastem hodniku bolnišnice. Stopam tiho mimo sester in zdravnikov, nihče me ne ustavi. Na obeh straneh hodnika se raztezajo majhne sobe za intenzivno nego, v vsaki so samo en bolnik in kup medicinskih aparatov. Zavoham žalost in bolečino in smrt. Sedi nemo v vsaki sobici in čaka na novega potnika. Potrpežljiva je, nikamor se ji ne mudi.

V zadnji sobi na levi leži moj prijatelj. Napol gol, v napol sedečem položaju, brez zavesti. Njegovo telo je zaradi injekcij in medicinskih posegov polno podplutb. Samo ena cevka teče v njegovo zapestje. Povezana je z aparatom poleg postelje, ki odčitava njegove srčne impulze. Diha, pljuča se spuščajo in dvigujejo. Njegovo telo je tu, v sobi, a globoko v sebi čutim, da njega ni več. Odšel je že zdavnaj, tedne odhaja po delih, še en mali košček njegove duše je ostal tu, v tej neosebni bolnišnični sobi, kjer vsak dan umirajo neki drugi ljudje. Zadnja postaja življenja.

Stojim poleg njegove postelje, vsa se tresem. Oči imam polne solz, a ne morem jokati. Kot bi mi kdo nalepil celofan na veke. Voda se nabira v očeh kot jez, za celo jezero je je, a ne more steči po mojem obrazu. Čakal me je brez besed in z ljubeznijo, da se tudi midva posloviva. Povem mu, da je bil točno takšen brat, kakršnega sem si vedno želela. Zabaven, glasen, močan in trd kot skala na zunaj, znotraj pa mehak in občutljiv kot najnežnejši gosji puh. Globoko hvaležnost čutim, da se vidiva še poslednjič, a sem hkrati v šoku, ne vem, kaj bi morala zdaj storiti. Nobenih navodil nimam. Kako se posloviš od ljube osebe? Kaj rečeš človeku, ki odhaja in ga nikoli več ne boš videl? Objel, poklical, zavohal, poljubil? Obstaja kak redosled besed, kakšen protokol poslavljanja morda? Nekajkrat sem se v življenju poslavljala od najljubših ljudi, a v srcu še vedno čutim težo neizrečenih besed. Lahno se dotikam prijateljeve kože, božam ga po obrazu, rokah. Rada bi ga uščipnila, da bi se zbudil in me nadrl, pa tega ne storim. Ne morem. Vem, da je nastopil njegov čas, gospa v sosednji sobi postaja nestrpna, čutim, da mora oditi.

Mnoga naša prijateljstva se v življenju preprosto nehajo, ljudje se razidemo. Brez prepira ali izdaje, brez posebnega razloga postanemo različni in vsak nadaljuje svojo pot. Krog naših prijateljev postaja skozi leta vedno ožji. Tisti, ki ostanejo v njem, niso samo prijatelji, temveč postanejo naši najbližji ljudje. Zato sem hvaležna za to prijateljsko zgodbo z Dedijem in za najino brezmejno naklonjenost. Prislonim obraz na njegove prsi in razmišljam o tem, kako je dotik naša prva komunikacija in kako njegov neobstoj označuje naše izginotje, naš odhod s tega materialnega sveta. Roke babic nas prinesejo na ta svet, roke grobarjev nas nesejo z njega. Prvi in zadnji dotik življenja. Vmes pa doživimo pisano paleto stikov, dotikov, poljubov, objemov, udarcev … 

Objemam ga, čeprav me močno ima, da bi se obrnila in stekla stran od te sobe, od bremena te žalosti in bolečine, ki me stiska za vrat. Stekla bi iz bolnišnice, ven na zrak, in se sploh ne bi ustavljala. Tekla bi po ljubljanskih ulicah, ven iz tega zatohlega mesta, stran od ljudi in hiš. Skozi gozd bi tekla, v hrib, ne bi odnehala niti takrat, ko bi morala preplezati visoke skale, celo planino. Tekla bi na vso moč, do konca sveta, vse dokler ne bi omagala in bi ta teža, ki jo čutim v prsih, končno izpuhtela.

A nič od tega ne naredim. Prepletem svoje prste z njegovimi in se jezim nase, ker nimam s sabo škarjic za nohte. V dolgotrajnem spanju so mojemu prijatelju zrasli nohti. Še dobro, da ne vidi tega, vem, da bi ga motilo. Vedno je bil urejen, oboževal je drage parfume in oblačila priznanih znamk. Bil je gospod z robcem v žepu in takšnih, žal, ni več veliko.

Ko zapuščam bolnišnico, je zunaj že trda tema. Ob zidu zagledam tri mlade, rumenkaste narcise. Navkljub mraku imajo še vedno odprte svoje bleščeče cvetove. Zvedavo pogledajo vame, nežno pokimajo s svojimi glavicami in zaprejo oči. (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 16., 16. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!