Čeprav me doma ni bilo samo dva dni, imam občutek, kot da me ne bi bilo ves mesec. Tako ugodno name vpliva sprememba okolja, prostora in tudi države. Prihodnji teden imam pregled pri svojem onkologu in prvič po letu dni, kar sem zaključila s kemoterapijo, se ob tem ne počutim, kot bi bila v bolečem primežu strahu. Ali hudega stresa. Zadnje mesece sem morala sprejeti dejstvo, najprej na silo, zdaj pa že malo lažje, da se nima smisla tresti nekaj tednov pred pregledom na Onkološkem inštitutu. Razmišljanje, kaj bo, če bo, je nesmiselno in mi krade energijo, da dragocenega časa, vrženega stran, sploh ne omenjam. Če upoštevam svoja leta, diagnozo in sranje, ki ga zaradi psihičnega nasilja nekdanjega moža prenašam že pet let, sem v odlični kondiciji. In v položaju, da začnem kaj novega.
Skozi pritlično okno bloka, mimo katerega hodim v bližnjo trgovino, pokuka drobna starka. S svojimi sivimi očmi brez trepalnic ujame moj potepuški pogled, pomaha mi, naj pridem bližje, in nekaj zamomlja. Ne razumem, kaj bi rada: »Oprostite, ste meni kaj rekli?« Ona pa: »Lačna sem, ali bi mi lahko iz trgovine prinesli nekaj kruha?« Gleda me uporno, lepo je počesana in oblečena v modro potiskano hišno obleko, z žepi ob strani, brez rokavov in z velikimi plastičnimi gumbi, ki se zapenjajo spredaj. Za njo se odpira pogled na starinsko, a prijetno kuhinjo. Vidi se, da je gospa urejena in da nekdo skrbi zanjo. Spomni me na mojo staro mamo. Tudi ona je bila ves čas oblečena v te poliestrske obleke za po hiši.
Gospa sloni na oknu in me milo gleda s prošnjo, ki je ne morem zavrniti. V trgovini ji vzamem kruh z mehkejšo skorjo, da ga bo lahko jedla. Pa še krof z marmelado ji kupim. Zdi se mi, da bi ji lahko bil všeč. Ob vrnitvi pa je njeno okno zaprto. Narahlo potrkam na steklo, kmalu se na oknu pojavi njen obraz. Ni videti, da me je prepoznala, a kruha in krofa je vesela. »Veliko si mi vzela,« reče. »Tudi krof si mi prinesla, ga bom za večerjo imela. Koliko sem ti dolžna?« »Eee, nič mi niste dolžni, gospa, částim,« rečem v zadregi, a zadovoljna, da sem lahko nekoga mimogrede osrečila. »V veselje mi je bilo.« Pozdravim jo in grem.
Na gospo se spet spomnim čez kak teden, ko grem znova mimo njenega bloka. V trgovini ji vzamem dva krofa, marmeladnega in čokoladnega. Ne vem, katerega ima raje. Potrkam na njeno okno. Nič. Še enkrat potrkam, tokrat malo močneje. Odpre moški z očali, malo starejši od mene. »Ehm, se opravičujem, hotela sem pozdraviti gospo, ki tu živi, pa krofe sem ji prinesla.«
Moški me pogleda in opazim, da mu je nelagodno. S pogledom obkroži prostor za mano, se vrne k meni in zardi: »Moram se vam opravičiti, če vam je to naročila moja mama.« »Ni mi naročila,« rečem, »zadnjič me je prosila, ali ji lahko prinesem nekaj iz trgovine, pa sem ji. Sem takoj videla, da gospa ni lačna in da je lepo poskrbljeno za njo. Spomnila sem se nanjo, ta krofa sta zanjo, pa lepo jo pozdravite.«
Zdaj se moški rahlo nasmehne in reče: »Ni vam bilo treba, ampak vseeno hvala. Moja mama je dementna, včasih tako nagovarja ljudi, ki hodijo mimo njenega okna, v resnici pa želi samo malo pozornosti. Ne zamerite ji, nič slabega ni mislila. Vsak ima svoj način.«
Res je, vsak ima svoj način in vsi želimo enako, malo pozornosti, prijaznosti in da bi nas ljudje, ki hodijo mimo, v resnici videli. Naša namera je naša največja moč.
Zjutraj me je, ko sem odnašala smeti, ustavila starejša soseda iz sosednje ulice, nikoli prej nisva govorili. »Vedno vas berem, Katarina,« me je nagovorila, »vaša kolumna je moje prvo branje v Jani. Pogosto vas vidim, da hodite tu mimo, a si vas nisem upala nagovoriti.« Ganila me je, neznanki sta se potem objemali pri kantah za smeti, z nasmeškoma na obrazih. Pomislila sem, kako malo je potrebno za trenutek sreče. Sreča, tako kot neumnost, namreč nima natančne definicije, ima pa nešteto primerov. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
