No, le podobni so letnim časom, vseeno pa se ta obdobja menjujejo hitreje, se mi zdi. Če so časi prijazni, mi je žal, ko minejo. Če so časi težki, pa se zdi, da so neskončno dolgi, kajne?
Jaz pa poznam tudi dneve, ko ni nič prav, pa tudi nič narobe. Kako to mislim, se zdaj morda sprašujete. Pridejo dnevi, ko ničesar ne delam z navdušenjem, pa tudi ne z muko. Ko preprosto rada preložim, kar je le mogoče, na jutri. Kot po navadi imam polno glavo misli, pa se mi nobena ne zdi pomembna. In ždim na kavču z Janekom in gledam televizijo in niti ne vem, kaj gledam. Ta čas doživljam, čutim, kakor da sem obstala v času in prostoru. Vse okrog mene pa se premika … približno tako, no.
In potem ugotovim, da mi je nekdo ukradel dan, hehe.
Ampak sem dolžna zdaj malo bolje razložiti, ali ne? Na steni v kuhinji imam koledar in to na takšnem mestu, da ga vidim, kakorkoli se obrnem. Lani sem imela takšnega s fotografijami, ki mi ga je poslala prijateljica s Škotskega. Večkrat sem si ogledovala čudovite fotografije in spodaj kvadratke, kamor sem vestno zapisovala termine pri zdravnikih in druge morebitne pomembne reči. No, teh zadnjih je zdaj bolj malo, zato pa več tistih prvih. Letošnji koledar je brez fotografij, zato pa so označeni slovenski prazniki. Očitno mi še ni prirasel k srcu, zato ga oči pogosto kar spregledajo in potem pozabim nanj. Tako kot večino listkov za trgovino. Če jih ne pozabim doma, jih pa nekam založim.
In v preteklem tednu je bilo eno tistih obdobij, ko ni bilo nič prav! Če začnem kar s koledarjem: ker nisem bila pozorna, mi je ušel kulturni praznik in dela prost dan. Če me ne bi Janekova Mojca opozorila nanj, bi se midva tudi v četrtek odpravila v Tolmin.
Bližala se je prazna luna, o čemer me je obvestila Nada. Saj bi vedela, da je nekaj narobe, pa vendar je takšne vzročne dogodke dobro vedeti vnaprej, kajne? Potem sem neko jutro pozabila doma denarnico, kar sem ugotovila na bencinski črpalki v Kobaridu. Tisti dan sem pač opravila dvojno pot. Saj bi jo lažje preživela, če ne bi čutila, kako je bil Janek zaradi tega v stiski. Ko sem pogledala v vrečko in ni bilo denarnice, sem samo vzdihnila nekako takole: »Pa ne, no, pozabila sem denarnico.« Janeku se je to verjetno zazdelo grozno v skrbi, da ne bi mogla kupiti malice, ki ga vsak dan čaka med potjo domov.
Da nadaljujem: vreme je bilo toplo, čisto pomladno na soncu. V senci in med hišami pa je bril oster veter. Janeku je tekel pot za ušesi, ko sva šla na sprehod. Mu pravim, naj da kapo v žep. Čez pet minut mu pravim, naj jo da nazaj na glavo … Prav čudno me je gledal. Jaz v debeli bundi in šal čez usta. Spet me je začel boleti zob.
In naslednji dan še malo bolj in potem še bolj! Jasna stvar: ko je konec tedna, se zobobol povzpne do vrelišča! Iščem dežurnega zobozdravnika. V soboto? Ja, v Novi Gorici. Dobro. Janek se zjutraj pripravi za svojo službo v Tolminu, ko mu sporočim, da greva k zobozdravniku. Sedel je na kavč, zaprl oči in izginil v svoj svet! Mama je spet zafrknila!
Jaz se spravim na balkon in gledam naokrog, ali mi bo na glavo padla še kakšna zvezda z neba. Ni je bilo. Na stopnišču pred sosedovo hišo stoji Nada. Razširi roke in nemo sprašuje, kaj še počneva doma. Povem ji, da v soboto moja zobozdravnica ne dela in da grem k dežurnemu zobozdravniku. Nada ali vseeno zvezda z neba mi pravi: »Ma danes je petek!« Kričim nazaj: »Ma kakšen petek, sobota je!« In grem preverit na koledar, seveda je petek!
V hipu sva z Janekom v avtu in brž v Tolmin. Malo je zamudil svojo službo, pa mi vseeno ni preveč zameril. Jaz sem si priskrbela zdravila pri svoji zobozdravnici in … konec štorije.
Potem sem premišljevala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kako in kdaj sem izgubila nitko s svojo rutino. In se malo izgubila v času. Najbrž ni enega odgovora, ampak splet mnogočesa. Očitno mi je popustila pozornost, ker sem bila utrujena. Vsi najini dnevi so si tako zelo podobni, da so včasih že skoraj avtomatizem. Še misliti mi ni treba na nič, ker me roke in noge kar same nesejo naprej po uhojeni rutini. Vstajava ob isti uri in tudi tako greva spat …
In če zdaj dobro pomislim, ni nič narobe težavami, ki me doletijo. Samo pomagajo mi, da se spet spravim k sebi in ujamem čas. Bi morala zdaj reči še, da se staram? Ja, tudi to! Na srečo ali pa nesrečo, s katerega zornega kota pač gledam, pa se starava skupaj z Janekom.
In pravzaprav se veselim vsega! Najbolj pa tega, ko se danes lahko smejim sama sebi!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
