Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Zakaj je upanje tako pomembno

Katarina Keček
17. 1. 2024, 04.19
Deli članek:

Leta 1950 je ameriški profesor in biolog Curt Richter izvedel nenavaden in za mnoge grozljiv eksperiment z mišmi, da bi preučil, kako dolgo lahko preživijo, preden se utopijo.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Vzel je ducat miši, jih dal v visoke steklene posode, ki jih je prej napolnil z vodo, in gledal, kako se utapljajo. Steklene posode so bile tako visoke, da se miši niso mogle oprijeti gladkih »zidov« ali izskočiti iz smrtonosne pasti. V povprečju so se vse po 15 minutah nehale upirati. Potem pa je Richter obrnil preizkus. Tik preden so miši poginile od izčrpanosti, so jih raziskovalci potegnili iz posod, posušili in pustili nekaj minut počivati, nato pa vrnili v vodo. Kako dolgo, mislite, so zdaj zdržale miši? 15 minut? 20 minut? Pravilen odgovor je 60 ur. Rezultati so pokazali, da so miši po reševanju, preden so se utopile, v drugi rundi plavale približno 240-krat dlje. Ena miš je plavala celih 81 ur. Zakaj takšna razlika med prvim in drugim eksperimentom? Miši so v drugem preizkusu verjele, da jih bodo rešili, zato so nadaljevale s plavanjem na ravni, ki se je prej zdela nemogoča.

Kaj se lahko naučimo iz zgodbe o miših, ki bi lahko bila tudi o ljudeh? Eksperiment upanja, kot so ga poimenovali, je v pozitivni psihologiji pogosto predstavljen kot primer tega, kako zelo sta pomembna upanje in optimizem. Ne samo za miši, temveč tudi za nas ljudi. V zgodbi o miših vidimo, da večina zmore mnogo več, ko prejme neko spodbudo, in odneha, obupa šele takrat, ko zares zmanjka upanja.

Zato vam in sebi želim neskončno veliko upanja, ki naj nikoli ne usahne. In neizmerno ljubezen do samega sebe, ker je to edina oseba, ki jo bomo dobili v tem življenju in bo res samo naša. Vse drugo pride in gre. Zato je najhuje, če pozabiš na upanje in dvigneš roke. Če obupaš nad življenjem, nad sabo in vržeš puško v koruzo. Ko narediš kaj takega, sam sebi podpišeš smrtno obsodbo. Strel v čelo. Rafal v telo. Vrv okoli vratu. Izbral si smrt pred smrtjo. Umiranje na obroke. Počasno, a temeljito. Zato nikoli ne odnehaj od samega sebe. Mislim predvsem na naše sanje, na tisto, kar si potihoma želimo, kar smo si že zdavnaj obljubili, dokler nismo v nekem trenutku dvignili rok in pristali na kompromis. Prvi, drugi, pa peti, stoti … Trudiš se, da ustrežeš vsem, da je vsem dobro, da so vsi zadovoljni in siti, da nikogar ne ujeziš, prizadeneš. In medtem ko sprejemaš kompromise, v glavnem s svojim življenjem in željami, si prišel na mesto, ki je temnejše od notranjosti Kočevskega roga. Nikjer niti žarka svetlobe, ki bi se spustil do zemlje. Lomastiš po mraku, polomljen, prizadet, iztrošen, in nikjer ni nikogar, ki bi ti pomagal in osvetlil pot. Nikjer niti ene osebe, zaradi katere si sprejemal kompromise, ki si ji ugajal, jo poslušal, kadar ji je bilo težko, zaradi katere si se trudil, se dajal, trošil. Nikjer nikogar, tema pa gosta kot testo. In potem, zapentljan v tem mraku, nenadoma sprevidiš, da si kreten. In da je edina oseba, ki ji je bilo treba kadarkoli ugajati – ti. Ne mi, oni, ona, one, temveč ti. Samo ti.

Ne glede na to, da tole komu morda zveni sebično, je to edina resnica, ki jo poznam. Če dvigneš roke od sebe, jih bodo tudi drugi dvignili od tebe. Če vidijo, da zmoreš sam, te bodo pustili, da vlečeš in se boriš sam. Če vidijo, da ti lahko vzamejo dlan, ti jo bodo vzeli. Če vidijo, da se lahko naslonijo nate, se bodo naslanjali, dokler te ne prelomijo. Ko pa te zlomijo, te bodo samo redki vprašali, ali te ta zlom kaj boli. Celjenje poškodbe pa je odvisno samo od tebe in tvoje vztrajnosti. Zato neguj svojo moč, dušo, srce in um. Neguj tisto, kar te dela srečno in zadovoljno. Neguj tisto, zaradi česar se še vedno počutiš živo, ko gre vse drugo k vragu. Neguj ljubezen do sebe. Neguj svoje sanje in jih uresniči. In nikoli ne dvigni roke od sebe, od tistega, kar si prava ti. Če se sama ne boš borila za svoje sanje, se nihče drug ne bo.

Ljudje imajo namreč spomin zlate ribice. Pogosto se spomnijo nate, ko te potrebujejo, in hitro pozabijo, ko te ne potrebujejo več. Zato je najbolje, da se nasloniš nase, na svoje možnosti, potenciale, in nikoli ne delaš kompromisov s svojimi željami ter sanjami zaradi nekoga drugega. Prišel bo tisti dan, ko se boš zbudila v temnem gozdu in nikjer ne bo nikogar, ki bi ti pokazal pravo pot. Zato živi tako, da si srečna zase, ker zagrenjena ne boš všeč niti tistim, ki te imajo najraje na svetu. (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 3., 16. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!