Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Gospa s parkirišča

Dragica Kraljič
18. 1. 2024, 08.00
Deli članek:

Med novoletnimi prazniki smo bili nekaj dni skupaj z Janekovim velikim bratom Stankom in njegovo družino.

Zarja Jana

 Janek se je brata ves čas držal kot klop: stiskala sta se na kavču v dnevni sobi in tudi zvečer, ko so mladi odšli v zgornje nadstropje, je Janek pobegnil k njemu. Stanko je ob ognju v peči bral knjigo, Janek pa se mu je naslonil na ramo in ga opazoval. Prav čutila sem, kako se med njima pretakata ljubezen in ljubeznivost! Nič drugega nista potrebovala, samo preprosto biti skupaj!

Prav nič daril v darilnih vrečkah ali s pentljo si nismo izmenjali. Tako je že mnogo let. Če kaj potrebujemo, si to podarimo čez leto. Gotovo je takrat, ko človek kaj potrebuje, takšno darilo vredno veliko več. Veselili pa smo drug drugega: jaz sem jim kuhala, vnuka sta se kar naprej zabavala s pripravljanjem kave na avtomatu, da je niti popiti nismo imeli časa, Janek je učil Gabrijela, da se ne sme kričati … Pomislila sem, da smo res lahko srečni: bili smo skupaj, na toplem, zdravi, imeli smo dovolj hrane na mizi. Gotovo ne tako polne mize, kot  so me prepričevale reklame na televiziji, da mora biti! Ampak bili smo siti, nič izbirčni in ničesar nismo zavrgli. S snaho Nastjo sva na koncu obsedeli in potem vse pospravili z mize, tudi ostanke, hehe.

Tudi vsi njihovi pametni telefoni so ostali vse dni v zgornjem nadstropju. Kar mi je bilo neizmerno všeč! Očitno sem bila nazadnje, ko so bili tukaj, preveč sitna zaradi njih! Zagotovo pa nam je tudi zaradi tega ostalo veliko več časa za pogovor.

Če se še enkrat vrnem k darilom. Janeka je čakala pod novoletno smrečico škatla in v njej pižama, pa se ni kaj prida zmenil zanjo. Čez nekaj dni jo je prinesel v pranje in zdaj je že v uporabi. Očitno tudi Janek ni pogrešal ničesar, ker je imel ob sebi vse tiste, s katerimi rad deli objeme. Pa tudi jaz nisem ničesar pogrešala. No, saj imam jaz tudi kakšno željo, o ja, ampak prav nobena nima nobene zveze s kakšnimi predmeti. Ja, vem, tiste so najtežje uresničljive.

Ali pač ne? V najinem nabiralniku je bilo vsak dan nekaj pisem z voščilnicami! Toliko jih nisva dobila še nobeno leto in tudi ne toliko lepih želja! Nekatere so prispele po pošti, nekatere pa niti niso potrebovale znamke. Nekaj je bilo večjih kuvert, druge so bile majhne. V večji kuverti je bilo med drugim prelepo pisalo najine drage gospe Danice. Ne prvo. Dokler bo v njem kaj črnila, bom pisala!

Na nekaterih kuvertah je bil napisan najin naslov, na kakšni pa tudi pomanjkljiv. Pa saj je božič vseeno malo čudežen čas in pridni poštarji so naju našli.

Tako je bilo tudi s prelepo belo-rdečo voščilnico, ki mi je pogrela dušo in priklicala največji nasmeh. V njej so bili objemi in pozdravi in želje po prijaznem času (ta želja je meni tako zelo ljuba!). In podpis: »gospa« s parkirišča. Morda se še spomnite, dragi bralci, da sva nekega decembrskega dne, ko sva z Janekom odhajala s pregleda na  polikliniki, za nekaj trenutkov srečala čudovito gospo, ki bere tole revijo in tudi moje tekste. Tisti težki dan mi je razsvetlila kot majhna lučka. In s to voščilnico še enkrat! Še vedno ne poznam njenega imena. Saj ne vem, ali je to pravzaprav res pomembno. Pomembno je to, da obstajajo neke drobne, človeške nitke med nami, ki so najdragocenejše. In tudi to, da lahko »gospe« s parkirišča tukaj sporočim svojo globoko hvaležnost in najboljše želje!

Zelo sem se razveselila dobrih želja gospe Milice, katere tehtne prispevke lahko kdaj pa kdaj preberete tudi v Jani. In srčne Rebeke, ki naju ima v mislih prav zdaj, ko bere najino knjigo. In meni neskončna ljuba gospa Breda, ki v pismu vedno pošlje košček narave. Tokrat listek ginka. Tisti trenutek sem si zaželela, da bi imela tako dolge roke, da bi segale tudi na Dolenjsko in bi jo lahko objela …

Z vsakim pismom v roki sem za trenutek obsedela, preden sem ga odprla. Pričakovanje, veselje, radovednost, vzhičenost … Nič na tem svetu me ne bi moglo tako razveseliti kot besede, ki so bile tam zapisane! Besede, ki jih imam neskončno rada, od ljudi, ki imajo dobro srce in poseben prostor v najinem življenju, pa če se poznamo ali ne.

Srečala sva se tudi s prijateljico in kolegico Andrejo. Janek je sicer dobil darilo v vrečki, midve z Andrejo pa tudi. Pa ne ravno v darilni vrečki. Čisto po žensko je beseda nanesla na najine življenjske prigode, takšne in drugačne. Sredi trgovskega centra sva se smejali in krohotali svojim neumnostim, Janek pa nama je odpiral vrata, ko sva se umaknili na ploščad. Še danes, ko pomislim na to, se smejim v sebi, Andreja! Če to ni tisto pravo darilo, ki se ga bo vredno spominjati, ko bo spet dolga in težka noč, potem pa res ne vem, kaj je darilo!

Kakšna pa so bila vaša darila? Ste našli pod smrečico tisto, kar si želite za leto 2024? Ste našli kaj trajnega kot npr.: objem, poljub, pogum, podporo, ljubezen, iskrenost, veselje, skupne cilje, obljube, ki bodo držale?

No, če ste, potem imate okoli sebe dobre ljudi in leto bo srečno. Če niste, pa si jih lepo podarite sami.

Saj veste, življenje je tako, kot si ga zamislimo in udejanjamo s svojimi odločitvami, srce pa nas hvali ali opominja, da za biti dober ni nikoli prepozno.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 3., 16. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!