Pred nami je bil sicer nov delovni dan, ki bi ga nekdaj z lahkoto obdelale, zdaj pa smo za to potrebovale svoj krepčilni spanec in jutranjo rutino. In bog ne daj, da bi nam kdo zmedel ta ritem, saj se zna potem vse porušiti. Vsaka med nami že ima za sabo težjo preizkušnjo, če je svoja telesna občutja preslišala. Naša telesa so zahtevala svoje. A ena med nami je bila mirna, sproščena, žarela je od znotraj. Vse smo to opazile. Zanimalo nas je, kaj počne. Predlagala nam je, da poiščemo knjigo z naslovom Ko duša trpi, telo nosi posledice. Ubogala sem njen nasvet in jo prebrala ter se dobila z avtorico Anito Kajtezović. V spodnjih vrsticah je za vse nas nekaj nasvetov prav za zimski čas, ki se je po taoističnem koledarju začel 7. novembra in bo trajal do 17. januarja. »Življenje je ponavljajoča se vrsta priložnosti.« Izkoristimo, kar se nam ponuja. Je vredno.
Na hitro, kaj je taoizem in za koga je?
Če gremo v to ali ono skrajnost, to ni dobro za naše telo. Taoisti visoko cenijo zmernost oziroma srednje poti. »Taoizem se je oblikoval po načelih narave in naravnih vzorcev. Zgleduje se po naravnih ciklih letnih časov, izmenjavi dneva in noči …, prepreden je s tančicami mistike, a kljub temu zelo praktično naravnan.« Kaj to pomeni v praksi? »Če bi se človek držal dnevnih naravnih načel, bi to pomenilo, da svoje aktivnosti umiri po šesti uri popoldne in se do desetih zvečer pripravi za spanje.« Taoizem se ne da opisati z besedami, ampak gre, kot piše v knjigi dolgoletna raziskovalka zdravilnih energij Anita Kajtezović, za iskanje harmonije v sebi. Za tisto, kar je med drugim izkušala tudi 51-letna prijateljica, ki je bila na ženskem druženju najbolj spočita in radostna od vseh nas. Po izgorelosti, nenehnem pehanju za še boljše rezultate, po številnih obiskih terapevtov in zdravnikov je spoznala (kot spoznavajo mnogi), da si bo lahko pomagala le sama. Poiskala je torej svojo pot, kako ideje, ki so ji bile blizu, uporabiti v svojem življenju. Zanjo je bila ta pot taoizem, ker ceni zdravo in z vrlinami izpolnjeno življenje.
Vsa razlaga se skriva v jinu in jangu
Saj poznate tisti znak za jin in jang, bela in črna ribica v krogu? To je simbol, s katerim taoisti pojasnjujejo, da se vse nenehno spreminja in da ne glede na to, če se nam zdi, da je nekaj čisto brezizhodno, je v njem seme, zametek dobrega. Anita Kajtezović to v knjigi razloži: »Ko se nam dogaja nizek cikel (črna ribica), to pomeni, da življenje ne teče v smeri, kot si želimo, na poti srečujemo zahtevnejše in morda bolj zoprne ljudi, lahko zbolimo ali se poškodujemo, ampak na neki točki se situacija obrne in se začnejo pojavljati rešitve, srečujemo prijetnejše ljudi in življenje se postavlja na druge, svetlejše tirnice …« Kot pokaže tudi simbol, je glava obsežnejša. Ta črno obarvani del, temačen in boleč, že vsebuje belo piko. Prijateljica z naše abrahamovske žurke je svojo spremembo začela tako, da je več časa posvetila spanju. Obnovi. Tako je začela pridobivati moč, da je lahko iz svojega življenja odvrgla, kar ji ni več služilo, kar jo je oviralo. Kot jeseni, ko narava odvrže, česar ne potrebuje. Bela pika (v simbolu) in dobro v njenem življenju sta se začela večati. Postajala je mirnejša, z več energije …, toda nič evforična. Kot bi se zavedala, da je v tej belini že črna pika (seme zla, ki se lahko v trenutku nepazljivosti okrepi). In na kaj je treba biti pozoren v tem jesensko-zimskem času, da bomo ohranjali ravnotežje bele in črne ribice? To ravnotežje je namreč najtežje obdržati, potem ko ga enkrat dosežemo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, 51, 18. december, 2023.
