Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Lučka v temi

Dragica Kraljič
14. 12. 2023, 08.00
Deli članek:

Danes je prvi dan zadnjega meseca tega leta. Zunaj lije kot iz škafa, močan veter pa napiha dež tudi do oken pod napuščem. Še dobro, da že nekaj časa nisem pomivala šip, hehe. Potok, ki teče mimo hiše, je bil še zjutraj, ko sva odhajala v belo mesto, tako nizek, da je komaj pokril kamnito dno. Zdaj je napolnil že polovico struge in ga slišim celo skozi zaprto okno.

Zarja Jana

Dan je bil dolg, tudi razburljiv in poln dogodkov. Janek zdaj, že v pižami, pogosto preverja, ali je pralni stroj že opral njegova nova oblačila, ki si jih je danes izbral v svoji trgovini. Razmišljam, da bi marsikoga takšen naporen dan čisto izmučil, ne pa tudi Janeka! Vsaj tako dolgo ne, dokler ne bo vse pospravljeno po hiši! In čisto ga razumem, tudi moj živčni sistem še vedno deluje kot sredi dneva!

Janek je bil naročen na ultrazvok trebuha. Pred kakšnim tednom sva se začela pogovarjati o tem. Vsak večer po tuširanju ga namažem s kremo po celem telesu. Tokrat je bil masaže še posebej deležen trebušček. Janek je obljubil, da bo pomagal zdravniku, jaz pa njemu, da bo potem dobil svojo (nezdravo) malico; ve se, kje. Zgodaj zjutraj sva vstala in zajtrkovala, potem pa se je bilo treba do pol dveh popoldne, ko je imel pregled, izogibati hrani.

Prva zaseda naju je čakala na bencinski črpalki na Jesenicah. Janek je globoko zadremal šele v Ratečah, jaz pa sem v mislih prosila, naj prespi še Jesenice. Ampak nesreča nikoli ne počiva. Navigacija, ki je vso pot čez Italijo molčala, se je zbudila ob res nepravem času. Malo pred izvozom na avtocesto je trikrat vzkliknila: »Zavijte desno in se držite levo!« Ali nekaj takega. Enkrat bi Janek še preslišal, trikrat pač ne! Ampak ko se je docela zavedel in pogledal okoli sebe, sva bila že skoraj pri tabli za Jesenice, na stari cesti. Zadnji trenutek sem se spomnila, kako se izogniti zasedi, hehe. Videla sem, da je zelo nejevoljen in začuden, ko je opazoval okoli sebe, ni pa nič komentiral. Tudi jaz sem molčala! Res se nisem želela zlagati o kakšni zaprti avtocesti ali kaj takega! Ampak v skrajni sili bi naredila tudi to.

V mestu greva največkrat v trgovski center, kjer je Janekova zaželena hrana. Tokrat sem zavila v drugega. Pojasnilo je bilo, da v prvem nimajo tako dobrega skutnega zavitka, ki sva ga obljubila tudi Nadi! In obljube midva vedno drživa! Zunaj je bil siv, deževen dan, trgovski center pa se je ves bleščal. Meni je bilo kar všeč, Janek pa ni delil mojega veselja. V svoji trgovini si je izbral hlače, nogavice in majico namesto srajce. Prav zanima me, v kateri kot omare jo bo odložil in pozabil nanjo.

Potem sva se počasi odpravila proti bolnišnici. Na parkirišču je obsedel v avtu s solznimi očmi. Potreboval je čas, da se je odločil in odšel proti vratom. Mladi vratar nama je pomagal s prijavo na avtomatu. Janek je stal zraven in tako milo zajokal, da so se tudi vratarju orosile oči. Še dobro, da je razumel, zakaj sva tam. Če bi se to dogajalo kje drugje, bi me mimoidoči grdo gledali, češ, ubogi revček! In neusmiljena mati!

Po stopnicah sva se odmajala v klet in obsedela pred isto sobo, kjer je najin Vojko pred šestimi leti izvedel za svojo hudo bolezen. Vse je še natančno tako, kot je bilo takrat, samo Vojka ni več. Rada si mislim, da je bil danes vseeno z nama in nama pomagal. Res nisva dolgo čakala, čeprav sva prišla pred naročeno uro. Janek je nerad vstopil v ordinacijo. In si zaželel, da bi mu trebušček pregledali kar stoje. Zdravnik in sestra sta bila zelo prijazna in potrpežljiva, za kar jima bom večno hvaležna! Kmalu je sedel na postelji. Spodbujali smo ga, naj leže. Malo obupan se je kar sam zvrnil na posteljo in zavpil: »Strah je!« Zdravnik mu je vse razkazal in se šalil z njim. Proti koncu pregleda se mi je zazdelo, da se je Janek sprijaznil in se nehal boriti proti neznani situaciji. S srce parajočim glasom je dvakrat vzkliknil: »Žalosten sem!«

Zelo sem ga razumela, žalosti pa nisem delila z njim. Bila sem vesela, da je bil pregled za nama, in zdravnikovih spodbudnih besed! In zdaj si lahko mislite, da je bila najina pot naravnost na malico. Prvo ta dan. Kmalu je sledila druga, tudi ta je bila po Janekovih željah, pri Radmili in Dragu.  

Nagradilo naju je tudi nebo. Nehalo je deževati. Tam za Krimom so se celo malo strgali oblaki. Zapihal je topel veter. Zjutraj doma dež, po poti sneg in mraz, potem sonce in toplota, na poti proti domu pa spet dež in zdaj, ko končujem s pisanjem, neurje še traja.

Kot vedno sva na poti domov poslušala radio in oddajo Petkova centrifuga. O takšnih in drugačnih temah, ki ta čas zagrinjajo svet. O vojnah, kjer najbolj trpijo nedolžni ljudje. O nepoštenih politikih, ki jim tudi ni mar za ljudi. O tem, da pridobljene pravice ljudi, skupin ljudi, niso samoumevne in se z lahkoto izgubijo. O tem, da je čas, ko moramo ljudje glasno opozarjati na stranpoti, na katere zaide družba. Pa tudi o tem, da je treba pripovedovati lepe zgodbe. In prižgati kakšno lučko v tej temi.

Danes sem vam povedala lepo zgodbo. No, vsaj upam, da se tudi vam zdi tako. Srečno se je končala, vse je dobro! Zasvetila nama je lučka v temi. In če boste v stiski, jo boste morda tudi vi zagledali! V kakšni svoji zgodbi.

Začetek je lahko težak, konec pa naj bo vedno dober!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 50, 12. december, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!