V resnici me to »moje« smučišče večkrat spravi v slabo voljo. Zadnji lastnik je mojster racionalizirane ponudbe. Že leta vztrajno prodaja, česar na smučišču ni. Približno tako, kot če bi vam v trgovini namesto plačanega kilograma dali le 60 dkg moke. In rekli, saj več ne potrebujete! Recimo. Na seznamu naprav in prog, ki jih plačate z vsakokratnim nakupom karte, so tudi take, ki že leta ne obratujejo. Enosedežnica Gospinca, pod sedežnico na Njivice je namesto dveh urejena le ena praga. Enako velja za drugo progo s Kržišča. Vse to še vedno oglašujejo in prodajajo. Ter trdijo, da ponujajo 30 kilometrov urejenih prog!? To so uredili tako, da so na ne pretirano široko smučišče vrisali tri proge. Kdo ve, koliko jih bo po novem, ko bo na Zvoh vozila nova šestsedežnica. Kadar bo vozila. Ker odkar je na Krvavcu zadnji lastnik, je nabor delujočih naprav zelo odvisen od vsakokratnih internih navodil. Le zakaj bi vse obratovale, če pa so tri povsem dovolj!? Vse te nepredvidljivosti puščajo posledice. Časi, ko se je na Krvavcu ob lepih dneh gnetlo več tisoč smučarjev, so minili. Nekateri so zamenjali destinacijo in smučajo pri sosedih, drugi so smučanje kar opustili. Tudi če odmislim te novodobne »poslovne modele«, je dejstvo, da je smučarija postala silno draga. Ne le, da lahko smučanje trenirajo le še otroci res zelo premožnih staršev, morda bolj talentirani, a manj bogati, pa ne, tudi rekreacija je vse prej kot poceni. V šole v naravi, kjer si lahko opremo izposodijo, otroci še pridejo, pozneje pa jih je na snegu vedno manj. Enodnevna smučarija na Krvavcu ali pa na katerem koli od naših večjih smučišč stane štiričlansko družino okoli 150 evrov. Da ne bo nesporazuma, v Avstriji ali Italiji domala enkrat toliko.
Resnica je, da se ob podnebnih spremembah smučiščem nikjer ne piše dobro. Vse skupaj postaja predrago in okoljsko nesprejemljivo. Mnogim bo žal, a ljudje se bodo prilagodili. Je že res, da je danes mogoče narediti smučišče kjerkoli, verjetno tudi v puščavi, a zakaj bi ga? Le čemu služi pokrito smučišče v Dubaju!? Konzerviranje snega za naslednjo sezono. Zaslužku, kazanju denarnic? Čemu smučanje na ledenikih, ki jih več ni? Poreče kdo, kaj pa ogrevani zimski bazeni? In ima prav. Tudi brez njih bi šlo. Ne nazadnje smo tudi brez klimatskih naprav pred leti zmogli živeti. In tudi peš smo kam prišli. Preveč nas je odneslo, se vam ne zdi? Tudi tisti, ki nam v resnici nič ne manjka, pričakujemo vse in še več. Smučanje poleti, plavanje pozimi, jagode vse leto, češnje za božič in še vse, kar vidim, da eni že imajo, jaz pa še ne. Več, še več in še več … Velja tudi za lastnika Krvavca in zame, ki vztrajam in bentim.
Prav v teh dneh je bil objavljen podatek, ki pove marsikaj. Tudi o nas. Tukaj in zdaj. En odstotek najbogatejših ustvari toliko ogljičnih emisij kot pet milijard najrevnejših zemljanov. Mi smo nekje vmes. Nismo najhujši, dobri pa tudi ne. Se moram opomniti. Za naše vnuke gre.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
