Takoj po novem letu sem vse poslala Barbari, da je prestavila mnogokatero vejico, da o mojih dragih podpičjih, ki jih strašno rada uporabljam, sploh ne govorim. Tudi urednica na založbi je bila zelo prijazna in enako založba, ki je izdala knjigo. Vem, da ta ne bo nikoli kakšna uspešnica, saj tematika za večino ljudi ni posebej privlačna. Tako knjiga ni ravno na vrhu počitniškega branja. Vendarle zahteva nekaj vpogleda vase, premisleka o vrednotah, empatije in še kaj.
Ampak po drugi strani: tudi takšno je življenje, pa če ga hočemo videti ali ne. In vsaka moja zapisana beseda ima svoj namen. Da bi ljudje bolje poznali vso raznolikost in bogastvo sveta, v katerem živiva z Janekom. Sveta, ki je drugačen predvsem na prvi pogled in zato, ker kdo misli, da tako mora biti. No, jaz tega gotovo ne bom mogla spremeniti. Tega sveta! Kar seveda sploh ni moj namen. Samo opominjala bi rada, da smo tukaj takšni in drugačni ljudje. Pa vendar vsi samo ljudje.
Ampak to seveda ne velja za vas, moji ljubi prijatelji, ki zdaj to berete in ste se odločili, da boste včasih, tudi takole, skozi različne zgodbe, skupaj z nama. Res sem vam hvaležna!
Z Janekom sva tako vzela nekaj novih knjig, se oblekla v nova oblačila (o tej moji nečimrnosti ne bom rekla nobene več!), s seboj sva odpeljala kup domačih slaščic, ki so jih pripravili Radmila, Drago in prijazne Štajerke. Odpravila sva se na grad, kjer nama je Jože tudi letos namenil za srečanje poročno dvorano. Zdaj premišljujem, ali gre za naključje ali pa Jože misli, da se me bo s kakšno poroko odkrižal, hehe. Samo šalim se!
Za vse tiste, ki se še sprašujete, kaj je sreča in kje jo dobiti … Midva vam lahko namigneva takole: sreča je, če so z vami dobri ljudje! Tisti, ki so vas kdaj videli čisto na tleh in so vam (tako ali drugače) pomagali vstati. In tisti, ki so vas kdaj videli na vrhu (kakršenkoli je že bil) in so vam privoščili! Če dobro premislite: tole dvoje gre kar lepo skupaj. Ljudje mislimo, da naredimo dobro delo le takrat, ko drugemu pomagamo v stiski. Dobro delo pa je tudi, da drugemu privoščimo, mu to povemo, pokažemo, se veselimo z njim, ga počastimo s svojim časom, ko doseže nekaj velikega.
Le zakaj je to drugo tako težko narediti? Hm …
Razmišljam, da Janek ne premišljuje o sreči – ali jo ima ali pa nima. Videla sem njegov lepi obraz, ki je žarel, ko je opazoval po dvorišču na gradu dobre ljudi, ki so prihajali. Nekatere je poznal, drugih ne. Vsakokrat je vstal od mize in jim podal roko. Poznane je objel, pri drugih je malo počakal. Ampak mislim, da je na koncu dobil objem prav od vseh. Da pri tem sploh ne omenjam vseh sendvičev, ki so zanj poseben izraz pozornosti, hehe.
Zdaj bom poskusila biti zelo nepristranska mama. Janek ni čisto nič izstopal med drugimi ljudmi. Sedel je skupaj z njimi za mizo, odgovoril na kakšno vprašanje, se skupaj z vsemi odpravil z dvorišča v dvorano, se stiskal k bratu Stanku, poslušal pogovor celo uro … Nekaj je razumel, nekaj ne. Gotovo pa je čutil, da so vsi prišli zaradi njega, ker ga imajo radi, ker jim ni žal časa, ki so mu ga namenili, pozornosti in topline, ki so mu jo prinesli s seboj. In objemov, ki sporočajo, naš si, dobro je, da si.
Imeti rad se vendar kaže na mnogo načinov: z žrtvovanjem svojega časa, z dolgo potjo od doma na takšno srečanje, z dobro voljo in ljubeznivostjo. In vse to so dobri ljudje prinesli s seboj, skupaj z neizmerno spoštljivostjo drug do drugega. Na predstavitev najine druge knjige.
Videla sem, da se vsi pogovarjajo z vsemi. Vezi se pletejo, slišijo se šale, izmenjava izkušenj o vsem mogočem, tako o gospodinjskih opravkih, razmerah na cestah, naravi in vremenu, o doživetjih v letu, ko se nismo srečali, zdravju, otrocih … Pogovori se torej niso sukali samo okoli Janeka in mene! Ne. Ljudje, ki imajo radi ljudi, takoj najdejo skupne teme. In to je bilo tisto, kar je osrečilo tudi mene.
Danes je prispelo pismo najine drage Danice iz Trebnjega. Upam, da mi ne bo zamerila, da tukaj napišem tudi njene besede. Med drugim piše: »Najlepša pa so prav spoznavanja drugih, saj se bomo le tako znali objeti, ceniti in drug z oziroma ob drugem spoštljivo živeti.«
Tako lepo je, če si lahko to, kar si. In če čutiš, da si sprejet takšen, kot si. Takrat se zaveš, da si tudi vreden kot človek.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
