Mnenja

Hvala za razumevanje

Jelka Sežun
25. 10. 2021, 22.00
Deli članek:

shutterstock
Uvodnik

Imate osebnega zdravnika? Čestitam. Od srca, res, zadeli ste glavni dobitek. Življenje brez osebnega zdravnika zna biti hudo zapleteno.

Na spletni strani Zdravstvenega doma Ljubljana piše tole: »Žal trenutno vsi naši družinski zdravniki že presegajo mejo glavarinskih količnikov, ko lahko odklonijo opredeljevanje novih zavarovanih oseb, tako da v ZDL trenutno ni več družinskega zdravnika, ki bi opredeljeval nove paciente.«

V državi je 137.000 ljudi brez osebnega zdravnika ali pediatra, od tega 14.000 samo v Ljubljani in okolici. Lahko vam ga pa ponudijo, na primer, v Horjulu. Na Vrhniki. V Komendi. Če ste se pripravljeni odpeljati tja. In če seveda sploh še vozite. Ali če ste se sposobni tja sami odpeljati z avtobusom. V nasprotnem primeru postanete to, kar se vsi najbolj bojimo postati: breme za svojce.

Pred časom, kakšno leto je tega, sem pisala članek o majhni občini, kjer so ostali brez družinskih zdravnikov, ker so se njihovi koncesionarji nekaj zlasali med seboj in odšli. Vsi. Zbegani župan ponavlja razpise, na katere se nihče ne javlja, in leta okrog menjajočih se zdravstvenih ministrov, ki ne pomagajo. Nekateri ljudje so si poiskali zdravnika v drugih občinah, 30 kilometrov daleč in več. In so imeli še srečo, da so jih tam sploh vzeli. So mi pripovedovali, kakšno je življenje brez osebnega zdravnika: za nujne napotnice in recepte prosjačijo zdravnike zdravstvenega doma v sosednji občini, pod katerega spadajo. Sicer jih dobijo, če je nujno, bolniške pa, na primer, ne, tisto ti lahko napiše samo osebni zdravnik. Ni osebnega zdravnika, ni bolniške. Pač delajte bolni, hvala za razumevanje.

Gremo zdaj pogledat na drugo stran? Ko smo raziskovali teren za članek o umiranju javnega zdravstva, smo naleteli tudi na probleme družinskih zdravnikov, ki dajejo odpoved, ker so preobremenjeni. Ne zmorejo. Ne gre. Na Zdravstvenem portalu pa je objavljen pogovor z novogoriško zdravnico Polono Campolunghi Pegan – mimogrede, v ZD Nova Gorica se bo v naslednjem desetletju upokojilo trinajst družinskih zdravnikov, v sistemu pa je trenutno ena sama specializantka. »To ni specializacija, ki bi obljubljala visoke zaslužke, to ni specializacija, v kateri bi s popoldanskim delom lahko dodatno služili. To je specializacija, pri kateri si na razpolago ljudem in si v službi ljudi. Žal pa z leti vse bolj ugotavljam, da to ni poklic, v katerem si v službi ljudi, ampak predvsem poklic, v katerem si v službi institucij, ki od tebe zahtevajo izvajanje zelo administrativnih in birokratskih opravil; ta nam odjedajo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenjali svojim bolnikom,« pravi zdravnica, ki toži, da imajo premalo časa za bolnike, da poklica ne morejo opravljati tako, kot znajo in hočejo, da njihovega opozarjanja nihče ne sliši. »Velikokrat smo servis zavarovalnice.«

Na ZZZS se zdaj zavzemajo za (magari začasno) zamrznitev sporazuma, ki ga je Cerarjeva vlada leta 2017 sklenila z zdravniki, da se namreč znižajo »glavarinski količniki«, torej število bolnikov, ki jih je zdravnik dolžan sprejeti. Zamrznitev sporazuma, s katerim so se obstoječe težave z družinskimi zdravniki še poglobile, bi bržkone rešila zadrege vsaj nekaterih ljudi brez osebnega zdravnika, ne bi pa pomagala niti enemu družinskemu zdravniku. Nasprotno, njihovi problemi bi se še poslabšali. Kaj storiti, kaj storiti? V četrtek je zdravstveni minister predstavil svojo strategijo za reševanje problema, ampak tako rekoč na skrivaj, za zaprtimi vrati. Ko tole pišem, še ne vemo, kaj je povedal, vemo pa, da tisto, karkoli je, problema še ne bo rešilo jutri in tudi ne drugo leto. Takole, po domače: še leta bo štala.

In je torej, se zdi, edini zares uporaben nasvet tisti, ki ga naša kolegica Dragica Kraljič vsak teden ponavlja v svoji kolumni: ostanite zdravi in pri zdravi.

Ali sem sarkastična? Oh, vsekakor.

Hvala za razumevanje.

Zarja Jana št. 43, 26.10.2021