Mnenja

Kako pride do krize zaupanja

Sonja Grizila
17. 5. 2021, 22.57
Posodobljeno: 17. 5. 2021, 23.00
Deli članek:

Zarja Jana
Uvodnik

Drugič so me cepili na prvega maja zjutraj, avto so mi zaparkirali, avtobusa od nikoder, čez cesto je na srečo stal taksi. Na Gospodarsko razstavišče, sem rekla taksistu, a cepit se greste, je vprašal zgroženo. A vi niste cepljeni, sem bila začudena, saj ni bil ravno v rosnih letih. In zaradi svojega poklica naj bi imel prednost. Vrag vedi, koliko okuženih potnikov sede vsak dan v njegov avto. S temi Janševimi cepivi se že ne bom cepil, je zagodrnjal. Ko sem hotela izvrtati logiko te trditve (pripomnila sem, da jih predsednik vlade pravzaprav ne izdeluje, država jih pač kupuje), mi je precej glasno natresel nekaj teorij zarote. Še sreča, da cepilni center ni daleč od mojega doma.

Kako pride do tolikšne krize zaupanja, cepilnega in splošnega? Saj se je pred kamero vendar cepil ves slovenski politični vrh in še zmeraj so vsi živi (razen če se niso cepili z vodo, kot tudi pravi ljudski glas)? Angela Merkel se je takšni promociji cepljenja odpovedala in je čakala, da je njena starostna skupina prišla na vrsto. V Nemčiji je precej večji naval na cepljenje kot pri nas, ko se noče cepiti lepo število učiteljev, vzgojiteljev, zdravstvenih delavcev, skratka ljudi, ki imajo veliko stikov z drugimi ljudmi. Eni imajo zdravstvene razloge, to je res, ampak večina ima le hude dvome. Kateri od nas so torej večji bedaki – mi, ki zaupamo znanosti in nočemo več biti pripeti na verigi, ali oni, ki so prepričani, da bodo zaradi cepljenja utrpeli nepopravljive poškodbe, zaradi katerih bodo najpozneje v treh letih umrli (ena od teorij)? Tudi v redakcijo dobivamo (sicer zares redke) pritožbe, da preveč promoviramo cepljenje in ne damo možnosti drugi strani. Seveda jo damo, če trditev, zakaj ne cepiti, ni privlečena za lase. In seveda se strinjamo, da je cepljenje svobodna volja posameznika. Ki pomeni tudi odgovornost. Pri vseh grozljivih zgodbah, ki jih širijo po spletu anticepilci, ko vprašaš za ime in naslov žrtev in njihovih bližnjih, pa jih seveda ne dobiš, dodajam dve zgodbi, ki ju poznam od blizu: vnuk je okužil (necepljena) dedka in babico in oba sta umrla. Starša, ki se nista cepila, čeprav bi že lahko prišla na vrsto, puščata sinu, ki je zbolel za covidom, hrano na stopnišču, čeprav je toliko onemogel, da komaj vstane iz postelje. Tisti, ki se bojijo cepljenja, se bojijo tudi okuženih; kdo jim bo pomagal, če bodo sami zboleli in imajo okrog sebe dvomljivce, kot so sami?

Ukrepi, ki se vrstijo z bliskovito naglico, razlaga pa jih vsak drugače, seveda ne vzbujajo zaupanja. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 2018.5. 2021