Mnenja

Nenavadna mama ne pije

Dragica Kraljič
4. 1. 2021, 22.00
Deli članek:

Zarja Jana
Dragica in Janek


Danes vam bom povedala zgodbo. Ne, ne bo nič smešnega v njej. Ampak tudi takšne zgodbe sestavljajo življenje. Življenja mnogih ljudi. Verjetno poznate koga s takšno, saj jih ni malo, ki jo nosijo v sebi. In zagotovo poznate ljudi, za katere se vam niti sanja ne, da imajo take zgodbe.

Prav nobene potrebe pa ne bo, da bi bili zraven žalostni. Pravzaprav je zgodba s srečnim koncem. In jo vzemite k sebi kot zgodbo za premislek. Morda za svoje ravnanje ali pa za ravnanje koga drugega. Tako kot sem jo tudi jaz.

Srečala sta se nekje pod brajdami, drugje se nista mogla. Še mlada, pa vsak s svojo zgodbo. In vsak s svojim otrokom. Tukaj moram dodati mojo pripombo, da trezna že takrat nista bila. Oh, sem se spomnila pesmi Iztoka Mlakarja z naslovom Vandima. Tako lepa mi je bila, ko sem jo prvič slišala, romantična, saj veste, neuslišana ljubezen, pa to. Ko sem jo slišala drugič, pa že žalostna in ta tretjič? Ma, da bi se podrle vse brajde in šle k vragu!

No, da se vrnem k njima. Ona je bila noseča in sta se poročila. Dva pijana človeka, dva alkoholika, dva odvisneža. Ko je ona nesla prvo skupno punčko iz porodnišnice, je on doma pil. Ker ni bilo sina! Hotela se je z otrokom vred vreči z visokega mostu v mrzlo februarsko reko. Ker je zavitek v svojih rokah krivila za svoje nesrečno življenje! No, pa se ni. In tako se zgodba šele začenja. Rodili sta se še dve deklici. Onadva sta bila vsako leto bolj zapita. Vsako leto sta organizirala večji pekel. Ne vsako leto, vsak dan!

Ona je cele dneve iskala alkohol, deklice so ji ga morale nositi od vsepovsod. Ni kuhala, cunje je namakala v posodi s praškom tako dolgo, da je bilo v njej polno črvov. Večji deklici nista hodili v šolo, dokler ju ni za nekaj dni spet nagnala kakšna socialna delavka. Tista, ki je šla v šolo, je imela oblačila, drugi dan jih je oblekla druga deklica. Za šolo. Edina igra, ki se je deklice spomnijo, je bila z zemljo in travami. Katera bo naredila lepši grob. Niso poznale zobne krtačke in tudi ne mila. Pozimi so se vse štiri stiskale na dveh posteljah v nezakurjeni sobi. Lačne. Oblečene v cunje, ki so jih pač imele. Nihče ni vedel, ali so prebolele kakšno otroško bolezen. Nihče ni vedel za revmatične noge, boleče zobe, razliti slepič … Še preden so šle v šolo, so znale nahraniti in pomolsti živino v hlevu. Zakuriti štedilnik, skuhati krompir.

On je prišel domov zvečer, pijan. Vzel je sekiro, razlomil kuhinjsko omaro, zmetal krompir po stenah, pretepel njo, ker ni mogla dovolj hitro zbežati na svojih majavih nogah. Kričanje, topi udarci, preklinjanje, razbijanje posode, kriki nje … Deklice so si zatiskale ušesa do bolečine, vendar so jim vseeno odzvanjali v glavi. Če je bila sreča, so zbežale iz hiše že prej. Se zatekle v drvarnico, kjer je snežilo skozi late. In se stiskale skupaj. In si obljubile, da bodo vedno skrbele druga za drugo! Če preživijo!

Kakšno noč je on hodil po hiši in okoli hiše z žeblji in kladivom v rokah ter hotel njo pribiti na steno! Potem so pripomočki za pribijanje izginili za nekaj dni, dokler deklice niso skrivališča izdale pred njegovim ledenim, mrzlim, mrtvim, grozljivim pogledom in dvignjeno pestjo nad njimi. Kakšno noč je on hodil naokoli z mesarskim nožem, pištolo … Ja, preberite še enkrat zgornje stavke.

Ko je zjutraj on odšel, niso nikoli vedele, ali bo ona še živa. Pa je bila. Brez zob, z luknjo v licu, rano na glavi, zlomljeno roko. Polno krvi. Vsepovsod: po stenah, po tleh … In deklice so jo čistile.

Ona je rekla deklicam: poglejte, kaj mi je naredil! Če ne bi bilo vas, bi imela lepše življenje. Krive ste za moje trpljenje. In pila naprej. Nazadnje so jo videle, kako je počasi prestopala po cesti do gostilne. Ni bila več ona. Ni jih prepoznala, še manj hotela prepoznati. Tudi on ne. Že zdavnaj ju ni več. Vendar ne mislite, da se je to zgodilo pred sto leti, ne, ne, tukaj je bilo, skoraj zdaj je bilo, pred marsikaterimi vašimi očmi.

Deklice so se rešile. A kako živijo zdaj? Čisto dobro! Samo redko kdo lahko vidi luknje v njihovih dušah. Zato jih ne poznate in jaz jih ne bom izdala. Tukaj so! Med vami! Poglejte okoli sebe. Videli boste mnogo takih deklic, mnogo takih otrok, ki vam nemo pripovedujejo zgodbe o starših, ki so alkoholiki. Vam je mar? Da je? Potem ne glejte stran!

Oh, saj vem! Da pijanci, ki ubijajo vse okoli sebe in sebe, tako na malo daljši rok, ne berejo tega. Jim je škoda denarja za časopis, ker ga potrebujejo za gostilne.

Če zdaj mislite, da sem nič sočutna do alkoholikov, se motite. Menda so bolniki. Ravno zadnjič mi je eden rekel: ne morem se sprostiti drugače, pa v soboto pijem. Jaz sem dobra duše, vedno poskusim najti rešitev in pomoč. Bi mu predlagala, da bo gotovo sproščen (no, potem pa ga bo tudi bolela glava), če se fino mahne s čim po glavi. Ampak tokrat se mi niti to ni dalo …

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Zarja Jana, št. 151. 2021