Sporočila je, da je dokaj betežna in da bi rada sorodstvo videla še pred smrtjo. Fižol ima za obrat in peso za izkopat, to je razlog, ne pa bolezen, je sklepala babica, in sicer popolnoma upravičeno. Vsako leto ob tem času nam razpošilja podobna vabila in mi vsi ubogljivo pritečemo, razen cenjenega soproga, ki je letos sporočil, da ima službeni piknik. Čeprav sem ga imela na sumu, da gre s fanti kegljat. Z babičino sestro imata precej različni politični prepričanji, zato se večino časa, ko se drugi ubadamo s fižolom in peso, na ves glas prepirata. Nič ne pomaga, če se cenjeni soprog utabori na sredo njive, misleč, da z berglami ne bo mogla do tja. O, pride, seveda, in se potem dere nanj, upajoč, da bo naslednje leto čepel med peso popolnoma spreobrnjeni svetnik.

Hitro se odpraviva, je rekla babica, ki je prečesala sporočila o razmerah na cesti na netu in ugotovila, da je vse brez posebnosti. Kakšnih petdeset kilometrov je šlo vse po sreči, celo brundali sva zimzelene popevke, ki so jih vrteli na radiu. Nato je v nekem zastoju, še sreča, da smo vozili zelo počasi, avto brez vnaprejšnjih opozoril nepreklicno crknil. Preprosto – ustavil se je. Dva silaka sta skočila iz avta za nama in naju porinila na odstavni pas, poiskala v prtljažniku trikotnik, ga postavila na primerno mesto in izginila. Kaj pa zdaj? To se mi je enkrat že zgodilo, sem rekla. Kdaj pa, je rekla babica zajedljivo, saj pozna vse moje avtomobilske zgode in nezgode. Odprla sem pokrov motorja in spodaj je bilo nekaj takšnega kot drobovje vesoljske ladje. Fak. Ko se mi je, kot že omenjeno, nekoč zgodilo, da je avto na mestu obstal na cesti, je moje pikolovsko oko po daljšem opazovanju motorja zagledalo drobno žičko, ki je visela z nekakšne tuljave in bi moral biti drugi konec očitno na nekaj pritrjen. Glede na to, da je bila žica kratka, sem kmalu našla, kje je to. Kaj pa zdaj? Niti žvečilnega gumija nisem imela, da bi žičko zalepila tja, kjer ji je bilo mesto, zato sem iz spodnjih hlač potegnila gumo (takrat so se še takšne nosile) in tisto preklemansko reč pritrdila. Ne boste verjeli, avto je vžgal, odpeljala sem se do prvega izvoza z avtoceste in kot naročeno je bil v bližini mehanik. Skoraj ga je kap, ko je videl, kako sem rešila zadevo. Babe, je vzdihnil.

Več v reviji Zarja/Jana št. 36, 3. 9. 2019.